Damijan Šinigoj

kulturni delovci (kaj delovci, garači!) preživimo delovno. Zakaj bi bilo ravno 8. februarja kaj drugače, ne?! No, dan prej je poklical Uroš. Uroš večkrat pokliče za kakšno jamarsko akcijo, a kaj, ko vedno pritisne takšno nemogočo uro, ko se ravno spat odpravljam in se mu nikoli ne odzovem. Dan pred kulturnim praznikom pa je poklical in akcijo zakazal za ob 14. uri. Kar je bilo kul tudi za Sukija in smo pičili. V Kotarjevo prepadno in prek jezera in prek ožince do ozke luknjice, za katero se je slutilo manjšo dvoranico. Kaj slutilo, videlo! A je bila luknjica tako majhna, da bi jo morali nujno razširiti. Tega pa ne znam, saj bolj s svinčnikom operiram (ok, to je prispodoba, saj štekate, mar ne?!) kot z macolo. Če tolčem z macolo ali kladivom, zna včasih tudi po mehkem namreč udariti! In smo tisti ozek prehod razširili toliko, da je gor lahko prišel pogledati tudi Uroš, ki ga je malo več čez prsni koš in smo drug drugemu pljuvali v roke in tolkli in vrtali, pa nič. NIČ. Nič nismo razširili, le navrtali in okrušili smo skalo. Pa je noč prišla in lakota in smo zaključili, z obljubo, da naslednji dan, ko naj bi se imel kulturni praznik zgoditi, spet poskusimo. Bili smo polni pričakovanja, res, ker nova dvoranica v pred desetletji odkriti jami ni kar tako. Spet smo se zmenili po kosilu, da sva lahko še Suki in jaz prišla, a ker se je obetala nova dvoranica odkriti in izmeriti in ker smo ogromno dela že postorili, sta se nam pridružila še Miha in Jože. Jasno, oba skupaj nimata 50 kilogramov in ko smo prišli do ožine, ki naj bi jo s skupnimi močmi razširili, sta enostavno šmrcnila skozi, ostali naj se pa jebemo. Sva s Sukijem poskusila, pa ni šlo. Je preveč stiskalo in pritiskalo in posledično stisne ritko in ne gre. Suki se je nekaj razburjal, če bi onadva iz druge strani razširila, ker je bilo več prostora za zamahnit, a je Miha že raziskal novo dvorano in ker ni bilo nobenega nadaljevanja, se je odločil, da nima smisla širiti. Da kdor hoče, naj pride, kdor pa ne, pa ne. In je Suki pritisnil in je hotel pa ni šlo in je nekaj hudih besed zletelo v novo dvorano, potem sem poskusil jaz. Ni šlo, jasno in ko sem že ravno hotel obupati, sem stisnil zobe in rito in popizdil in porinil in je šlo. Začuda. Ker je res tako ozko, da moraš na drugo stran brez čelade, da se ne zatakneš! In ko sem bil na drugi strani jaz, je pritisnil tudi Suki, kaj pa vendar mislite! In ko smo se ravno že po hrtbu trapljali, je z dopoldanske smuke priskakljal še Klemi in tudi on šmrcnil noter z lahkoto, ker sva s Sukijem tisto luknjo že orng razširila z najinim kopitljanjem! Smo enega pricinili in potem odšli nazaj, kar je lažje reči kakor storiti. Sukija je Klemen rinil, Uroš pa vlekel in je nekako šlo, Klemi se je iztisnil ven kakor kalodont pasta, jaz sem imel pa problem. Pa ne toliko s pritiskanjem skale okoli telesa kakor z rinjenjem jamarskega kombinezona v ritnico …
No, akcijo smo uspešno zaključili, zvečer pa še koncert simfoničnega orkestra. Je bilo OK, le malo sem bil jezen, ker so našemu presvitlemu županu spet govor napisali s predolgimi stavki in z nekaj pretežkimi besedami in je šlo bolj tako … No, približno tako kakor meni iz ožine!
Pa na Jerco sem bil tudi malo nejevoljen, ker je bolj malo po klaviaturi tolkla pa tako se je hvalila, kako obvlada, ampak, ja, je pa njen pob večji car v jamah …

P.S. Suki car je v jamo prinesel gorilnik in kofe in smo kofetkali in je blo super, čeprov je blo malo zakajeno, ker h kavi paše še čik, ampak inšpektorjev, ki poštene kadilce preganjajo iz zaprtih prostorov, ni blo blizu …

šini blogXtreme

Recimo Boruta na Mladini, ker potem se mi ni potrebno delati norca iz sebe, ker za to poskrbijo prijatelji … Je grozil, da bo podpis pod fotko še bolj odštekan, a se me je na koncu usmilil, verjetno zato, ker se nisem dovolj sekiral oz. ker sploh nisem protestiral! Ga bom v zahvalo za vse nazaj in za vse naprej enkrat v jamo peljal, če ga bom pa tudi ven, bomo pa še videli!

šini Razno

Zadnjič smo se od nekod vozili domov in je začel Robert nekaj panično vpiti in skakati, sem mislil, da mi je najmanj spet kolo odpadlo, ko sem končno dojel, da so na avtomobilskem displejčku same dvoje. Ura je bila dvaindvakset minut čez deseto, zunaj pa 2 stopinji mraza. OK, priznam, nič posebnega, se vsake toliko zgodi, da je ob takšni uri točno toliko stopinj zunaj (no, poleti so šanse vsaj v Sloveniji manjše, jasno), ampak me je vseeno zagrabilo prijateljevo navdušenje in sem pograbil telefon, da bi pofotkal zadevo. Seveda se je mudilo, ker se mi niti sanjalo ni, koliko časa bo še dvaindvajset minut čez deseto in se bo zadnja dvojka ure spremenila v trojko, zato sem hitel in opletal in bi res kmalu s ceste zleteli, vmes so se pa moji strahovi uresničili, le da se ni ura spremenila, temveč so stopinje narasle za eno. in je pisalo 22:22 1 in se mi ni zdelo vredno fotkati. Sem raje poskusil avto nazaj na cesto zapeljati …

No, potem smo se pa v Škocjanske jame peljali (zatorej bolj zgodnja ura, jasno, da ne boste zmedeni), in so se številke spet poklopile. Jih je opazil Gašper. Sem spet zagrabil telefon, da pofotkam, a ker sem imel v vozilu celo familijo, nisem hitel, pa četudi bi se spremenila ali ura ali mraz. A mi je na koncu uspelo, dokaz je spodaj na fotki. Kakor rečeno, nič posebnega, vsak dan se mi pa to ne zgodi. No, mogoče se, samo ne opazim!? Bom lovil še 00:00 0, 22:22 2,  22:22 22 in 11:11 11, samo ne morem nič obljubiti!

Pa še dobra novica za Nino in Bjanko – menda bomo Ladkota kljub vsem drugačnim napovedim vseeno uspeli obuditi nazaj v življenje …

šini Razno

Ko v soboto napovedo močno sneženje po vsej Sloveniji, se je seveda nujno odločiti za družinski izlet. Saj se strinjate, mar ne?! Odločili smo se obiskati Škocjanske jame, ki jih otroci še niso videli, pa še vlakca ni in je tako na nek način malo bolj pristno za prave jamarje. No, vsaj mladičke jamarja … Nesreča je par ur pred odhodom prinesla mimo moje hiše tudi Klemija. Le nekaj minut preden sem se odločil iti v posteljo. Okoli treh zjutraj. Je šel bolj na union hlape kakor na kisik. Uspel sem razumeti, da on na izlet z nami ne bo šel (dasiravno je bila ideja njegova), pa ne iz besed, po gestikulaciji in zadahu. Potem sem nekaj časa samo kimal, ker itak nisem vedel, kaj pripoveduje (on pa zagotovo tudi ne!), naslednje pol ure pa sem porabil, da sem ga usmeril proti njegovemu domu. In ujel še nekaj uric spanca pred odhodom. Sneženje ni bilo prehudo, vsaj gneče ni bilo na cesti, jama pa čudovita. Otroci so uživali, Klemi pa malo manj, ker me je na poti domov zadel njegov sms, da ima glavobol (ja, zračni pritisk je bil nizek), pa še zameril je, ker ga nismo vzeli s sabo … Ja, takšni so otroci, kaj hočemo. Sem pa ponosen nase, ker sem kot pravi jamar pred odhodom v podzemlje javil Mihatu, v katero jamo grem, da če ne bi ven prišel, bi me lahko prišel rešit. Vedno se namreč ne spomnim, tokrat sem se. Z leti pač postajam odgovornejši …

šini Razno

V vaški gostilni so lokalni pijančki in posebneži popivali dolgo v noč. Gostilničar ni imel nič proti, ker bolj so bili pijani, bolje mu je šlo. Kot tudi dandanes si je tudi tedaj verjetno rekel, da je čas zlato in k zapitku prišteval še datum, a to niti ni zelo pomembno za zgodbo. Bolj pomembno je, da je lokalno pridelana kislica enemu od pivskih gostov, grbavcu od rojstva, že tako razžrla želodec, da je popito takoj in direktno steklo v mehur in skoraj nemudoma pritisnilo na pipico in je moral odtočiti. A ker je imelo podobne želodčne težave kar nekaj pivcev, je odšel iz gostilne odtočit ven. In ko je bil že zunaj, ga je ekscentričen izrastek na hrbtu potisnil proti bližnjemu pokopališču. In je okoli polnoči možakar z olajšanjem praznil vsebino mehurja na najbližjo nagrobno ploščo, ko se je zakadilo in zasmrdelo in pred njim se je prikazal sam hudič. Model je seveda ves v strahu (in s tičkom v roki, jasno) negibno stal, hudič pa je naredil nekaj radovednih krogov okoli njega in se na koncu dotaknil njegove grbe.
“Kaj imaš to?” je vprašal firbčno.
“Grbo,” je zamomljal grbavec.
“Jo daš meni?” je bil priliznjen hudič.
Grbavec je samo pokimal in “puuuuf”, grbe ni bilo več. Hudiča pa tudi ne. Nekaj časa je tako nejeverno stal in razmišljal, potem pa s polnim gasom odšibal nazaj v gostilno. Kjer je zbranim pripitkom povedal neverjetno zgodbo. In seveda da so mu verjeli, ko pa ni imel več grbe, kaj so pa drugega hoteli. In je veteran krimske vojne, ki je v eni od neštetih bitk izgubil nogo, brez odvečnega razmišljanja odhitel na pokopališče. Jebaj ga, priložnost izgubljena ne vrne se nobena, si je verjetno mislil. Se je motal tam med nagrobniki, ko se je nenadoma spet zakadilo in zasmrdelo in je pred njim nenadoma stal sam hudič. Enonogi veteran je otrpnil, hudič pa je napravil nekaj radovednih krogov okoli njega.
“Kje imaš pa nogo,” je na koncu vprašal in pokazal na štrcelj.
“V vojni sem jo izgubil …”
“Aha. A grbe pa nimaš?”
“Ne,” je bil odkrit veteran.
“No, pa tole vzemi,” je rekel hudič in mu zadevo prilimal na hrbet …

Na tole šalo sem se spomnil, ko me je danes po kosilu klical Mr. K. Tokrat uporabljam psevdonim, ker to pa že res niti smešno več ni, kar se mu dogaja! No, me je poklical in vprašal, če sem mogoče za računalnikom. Jasno da sem bil in sem mu to tudi priznal brez odlašanja.
“A mi lahko številko od Elektro Novo mesto poiščeš prosim?”
Vse mi je bilo v sekundi jasno.
“A so ti spet elektriko odklopil?!”
Itak da so mu in itak da je bil slabe volje in itak da so že nehali delati in itak nikogar ni dobil in itak je bil danes v temi. No, ni bil, ker je kar v pisarno odšel, kjer ima luč in internet. In sem ga okoli petih poklical, da bom iz njegovega avta vzel jamarsko opremo, ker sem jo nameraval iti oprat v Klevevž v toplo vodo in je rekel, naj kar pridem. Sem se pripeljal pred njegov štab, parkiral ob njegov avto in ga poklical. Je prišel ven in ko sem hotel premetati svinjarijo, je predlagal, naj zadevo kar z njegovim avtom odpeljem, da ne bom mazal še svojega. No, Robertovega, a to za samo zgodbo ni pomembno. Malce sem okleval, no, ne malce, kar močno sem okleval, ker njegove zimske gume niso dobre več niti za na bok ladje privezat in sem se kar malo bal. A ima v vozilu snežne verige, ki so tudi za po suhem asfaltu in sem se na koncu odločil, da sprejmem njegovo ponudbo. Ki niti ni bila tako velikodušna, kakor se morda zdi na prvi pogled, ker sem opral skupne vrvi in tudi njegovo opremo. In se je tako mislil odkupiti. Sem vzel ključe in stopil do šoferskih vrat in skoraj otrpnil. Potem sem ga poklical, naj pride do mene. Da bo videl, da ima obvestilo redarstva zaradi neplačane parkirnine prilimano na oknu in da ne bo potem rekel, da sem ga jaz napačno parkiral. In je ubogi Mr. K. prišel do mene in ob pogledu na njegov izraz sem se spomnil na zgoraj opisan dogodek, ki naj bi bil po prepričanju mnogih celo resničen. Evo, rdeči (ali kakšne barve že so) hudiči so mu odklopili elektriko, potem so mu rdeči hudiči (ali kakšne barve že so) pa še grbo prilimali na šajbo! Kakor da jih že ne bi imel dovolj!? Če vse sešteje, po moje kazni presegajo vrednost osebnega vozila, ki ga kotali, prepričan pa nisem in krive vere zatorej ne bom učil. Sem se odpeljal v Klevevž z Robertom in opral našo jamarsko opremo, potem pa ubogega Mr. K.-ja povabil k Milanu na kofe. Pa ni zdržal dolgo, ker je Milan začel razlagati, komu vse so danes elektriko odklopili in je naštel (poimensko!) štiri osebe, le za enega ni vedel, ki stanuje v bloku, kjer stanuje moj prijateljček. In jo je ta kar podurhal, ker je točno vedel, da bo Milan še prehitro izvedel …
Hja, težka je ta naša električarska, ni kaj. Saj ni, da noče plačati, le pozabi. In bo s kaznimi za priklop in odklop verjetno kar sam sofinanciral šesti blok termoelekrarne po moje. Sem mu predlagal, da bi si na balkon prinesel bencinski generator, pa ideje ni hotel sprejeti. Ne zaradi hrupa in sosedov, le bencin je drag in se še draži …
Je pa ta zgodba celo malce tudi ironična po moje – komaj je plačal ponovni priklop interneta in televizije, oboje pa dela na elektriko … Je pa dobro, da stanuje v bloku, ker v bloku vsaj vode ne odklopijo. Čist torej bo! Aja, in ker nesreča nikoli ne pride sama in ker hudič serje na kup, mu je za povrh danes še soseda povedala, da je bil poštar krepko hud nanj. Da nikoli ne ve, kateri pisemski nabiralnik je njegov, ker ima en levi napis gor oz tudi tega nima več in je potem poštar kar s kemikom napisal njegov priimek. Za v prihodnje …

šini Razno

Nedelja je bila zgodnja. Že pred osmo zjutraj. Groza. In sneg. Pa Klemi na vratih. Po Grdina in po Mihata v Gabrje, potem proti Črnomlju in naprej. Še prej pa verige na kolesa Klemnovega bolida, ker je mislil, da ima zimske gume in da ne bo težav. So bile težave, par deset metrov od Mihatove hiše, jasno, ker je Klemi zimske gume drajsal tudi poleti. In da bi bila mera polna, je na armaturi začela goreti rdeča lučka STOP. Kar pomeni, da ugasni motor. Takoj. Ker je lučka rdeča in ful velika s še večjim napisom! Motor se je drastično pregreval …

Ej, Klemi, tle ti neki gori, da nujno ugasn mašino!
Mah, sej bo nehala, kr ignorirej …

Hladen ko špricer, res. Če bi imeli Ladkota, bi se do jame pripeljali, tako smo par kilometrčkov do nje prepešačili. Visok sneg in mraz. Idilično. Potem pa v jamo, Kaščico, ki je ena najlepših na našem koncu. Zato smo tudi šli noter, da jo bosta Miha in Grdin pofotkala. In ker že imam izkušnje s tovrstno raboto, sem takoj po malici udaril pobeg na levo. Skrivoma. Že nekje za vogalom sem slišal, da me iščejo in še malo naprej sem slišal Klemija cvilit, da on že ne bo osem ur osvetljeval in podobno, da on bi rad jamo do konca pogledal. Ni pomagalo, jaz se pa nisem oziral … Sem trapljal in raziskoval in občudoval po svoje, šele čez kakšno uro se mi je pridružil prijateljček, da sva lahko pokukala v bolj resne globine in bolj resne ožine. Z jezerci. Nisem ga vprašal, kako se je rešil, me ni povsem zares zanimalo. Po kakšnih petih urah sva splezala nazaj do fotkarjev, sta se ravno dobro zagrela. Bemtiš! In smo vsi zagrabili, da smo čim prej končali, kar je pomenilo, da smo bili zunaj okoli devetih zvečer. In okoli pol enih zjutraj sem si doma že kuhal kavo, šele potem pod tuš …

Ko sva se tlačila po nekih ožinah nad nekimi jezerci in med ogromnimi kapniki, ki jih seveda ne smeš poškodovati, je Klemen ves čas snemal. In sva plezala in se matrala in jebala in to, ko sva končno prišla na vsaj relativno varen kraj, je žalostno zavdihnil. Da me že toliko časa snema v najbolj jebenih situacijah, da bi že končno lahko enkrat padel ali kaj, da bi lahko posnetek poslal na discovery tv za rubriko I shouldnt be alive! In sem ga potolažil, da naj nikar ne obupa, da če za to rubriko ne bo posnetka, bo pa zagotovo kmalu spet za najbolj smešen domač video …

šini blogXtreme

Baco in Grdin praznujeta rojstni dan drugače kakor navadni ljudje. Jasno, saj sta vendar Baco in Grdin. In smo šli vsi v Klevevž. Za pit dovolj, kuhano vino se prileže na snegu, ko si v kopalkah, ogenj je bil pa bolj švoh. Vzdušje pa božično, saj je snežilo ko za stavo. Če bi kdor koli drug praznoval, bi rekel, da je šlo za smolo, ker sta praznovala Baco in Grdin, bi skoraj stavil, da sta nekaj takšnega zanalašč načrtovala! Aja, jedli pa smo – NIKOLI ne uganete – halo alo pico! Res. Sta na stara leta postala komot in sta hrano kar naročila. Carsko!

šini blogXtreme

je za peke, jasno. Včasih tudi zame, a le občasno, v primeru vojne, recimo. Ampak včeraj sem vstal zgodaj, že ob devetih. Me je poklicala soproga, kakor sem ji naročil, ampak je potem na navaden telefon poklicala še taščo čez deset minut, da me je zazihr iz postelje vrgla. Potem hitra kava in prve dnevne časopisne novice, ki so se pa tako zavlekle, da za prho ni bilo več časa in sem v LJ odvihral kar umazan. Ampak, saj pravi možak se itak sam mal našprica z malicijo, perejejo se ženske! V Trebnjem je crknil še tovornjak in zaprl cesto in je pol Slovenije stalo, jasno, a sem potem malo bolj na plin pritisnil in sestanek zamudil samo pet minut. Kar je pomenilo, da sem čakal ostale samo deset minut. In po sestanku še na drug konec LJ po knjige za Gogo. Nič lažjega. Vneseš naslov v GPS in to je to. Ampak včeraj sem ga na novo kalibriral in izklopil osvetlitev. In nisem videl ekrančka, zato sem na vsakem semaforju nekaj brkljal in nekje vmes pritisnil nov cilj – dom. In idiot nisem posumil, da sem 300 m pred ciljem moral polkrožno obrniti, se peljati čez celo LJ na priključek center, šele tam se mi je malo čudno zazdelo in sem še enkrat nastavil naslov in se kmalu znašel na nespluženi cesti v industrijski coni. Saj če bi bil z Ladkotom, ne bi bilo težav, tako pa … Spet nazaj čez celo mesto in nazaj na avtocesto … Potem sem GPS izklopil, mi ni več koristil. No, saj zadevica ni kriva, je uporabna, samo včasih moraš uporabiti malo zdrave pameti. Ki je pa jaz ne. Ko mi je pred časom, ko je še jaz nisem imel, Mičo posodil tovrstno napravico, so si jo sposodili tudi moji otroci, ko smo šli na sprehod k mojim. Da so spremljali naše napredovanje. Naslednji dan sem mu jo vrnil in je ni uporabljal, dokler ni prišel Robert, ki je odhajal nekam na češko. In ker je za te stvari Čeh, je prosil Mičota, naj mu kar on vse nastavi. In sta nastavljala in nastavljala a ni delalo. Mašinca je vsakič riknila. Jasno, ker je moj Maks nastavil tam v nastavitvah, da naj išče samo pešpoti. In si predstavljate, kako je uboga umetnointeligentna zadevica se matrala in matrala in matrala!?
No, ko smo že glih pri Robertu, fant ima novo frizuro. Je ful vroč, punce, pazte se. Še posebej, ker sem si med najinim kofetkanjem malce poslinil prste in mu zategnil prečko. Ma je zdaj hud, res, je dal 12 eur za pričesko, ni škrtaril! Klemi pa ni bil pri frizerskemu specialistu, ker on je pa pravi možak in punco tudi že ima, on si samo na en teden do dva ne opere las in jih potem zategne po najnovejši modi. In frizura stoji, kakor mora brez odvečne in drage kemije …

šini Razno

sem zaprosil doktor Stibrota, ker mi res ni bilo nič več jasno glede Ladkota. Popravljamo, ne popravljamo, se sploh da, koliko bo koštalo …

Glej, jasno, da ti lahko popravim, samo koštalo bo in garancije ne dam. Komurkoli drugemu že, vama dvema ne, k ga bosta spet prec zdrobila. Kupta novga. Popravljat vajinga bi bilo kakor da bi stoletniku presadili novo srce! Sej srce bo delalo, sam bo neki druzga vmes riknlo, če ga boš teral božčka starga maraton tečt pr teh letih …

No, pa sem zaštekal. Šmrc …

šini Razno

Preživljal sem miren večer doma v krogu družine, kakor običajno, ko me pokliče Krsto. Da je ključe od avta zaklenil v avto. In da pada sneg in da je avto prižgan … Sem imel že na koncu jezika, da naj se ne sekira, da bo slej ko prej zmanjkalo goriva, a ko sem prej govoril z Robertom (ki je spet srečen, ker v mesto prihaja fotomodel Tina), je ta potožil, da njegov cimrček pa res nima sreče. In če to reče Robert, potem že mora biti hudo, ne?! In sem skočil v garažo, izsekal neke vrste klin (sosedje so bili veseli mojega udarjanja s sekiro), vzel žico in pičil v mesto. Suki in Krsto sta izčrpala že vse metode in bil sem NEVERJETNO ponosen, ko se mi je Suki umaknil, da sem jaz napravil. Halo, si predstavljate? Govorim o Sukiju, ki če bi se raketa pokvarila, bi jo on mimogrede popravil, Nasinemu raketnemu strokovnjaku bi dal pa ene par okoli ušes, če bi bil kaj preveč pameten!

Ja, strokovnjak za vlamljanje sem postal poleti na morju, ko sem po kakšnem tednu odšel do parkiranega avtomobila in ga malo zaštartal, da napolnim akumulator al kaj jaz vem zakaj, še manj pa vem, zakaj sem  prižgal luči in jih pozabil ugasniti. In daljinec ni delal, jasno, vse ključavnice na vratih imajo pa en idiotski sistem varovanja, kukr enkrat levo, dvakrat desno in se trikrat levo … Jasno, vsi lopovi poznajo kombinacijo, lastniki pač ne. Lastniki pritisnemo na gumb in se zadeva odpre. Če imaš elektriko v akumulatorju, jasno! Kakor koli, spravil sem se vdirati v moj avto ob dvanajstih, po največji vročini, brez majice in kape, s hrbtom obrnjen proti soncu, a me ni peklo, ker me je švic od togote hladil, zvečer sem pa popizdeval, kakopak. Opečen ko purman na zahvalni dan, ki ga pripravi nevešča gospodinja. Ampak, sem se naučil vdreti v avto brez prevelike škode in ker smo to hitro pripravili, smo še v Situlo skočili na čaj, da se pogrejemo, na vhodu imajo pa vitrino s torticami in mi je padu cukr in ker je kot nočni portir ravno stregel sam presvetli direktor Jurček, ki je kukr eno pivo za rojstni dan omenjal pred dnevi, mi je eno rezino postregel. In se je prilegla, res. Potem sem šel pa domov in za vsak slučaj izklopil telefon, ker nesreča nikoli ne počiva, jaz sem za danes svoje dobro delo pa že opravil …

šini Razno