Damijan Šinigoj

Vsake toliko se mora človek preveriti, koliko prenese. In prenesemo veliko, še posebej Robert, Grdin in jaz. Mraza in divjih zveri. In nam en takšen zimski bivak ni kaj prehudega, še posebej, če z nami ne gre znani junak Klemi, ki se tako zelo boji medvedov, da še pred spanjem za vsak slučaj pogleda pod posteljo. Saj je strah premagal, ko si je kupil solzilec, a z nami ni šel zato, ker je tisti zadevici verjetno potekel rok trajanja … Konec koncev smo bili prav veseli, da ga ni bilo med nami, ker bi se vsi nalezli njegovega strahu in proti zasneženemu Snežniku smo se vozili prav prešerne volje. Grdin je bil celo tako zelo pogumen, da je izjavil, da en ali dva medveda nista nič, da ju bo tako zgrizel, da bodo lovci potem mislili, da jih je s šibrovko ustrelil. Zaradi plomb, saj razumete, ima še svinčene, belih zalivk v njegovih mladosti še ni bilo, dasiravno še ni tako star … Kakor koli, poguma je bilo dovolj in še preveč, dokler nas firbec ni zaustavil med Kočevjem in Ribnico, kjer smo si ogledali pravega rjavega medveda, ki ga ima en gostilničar za turistično atrakcijo. Šolski avtobusi se zaustavljajo, ker hočejo otroci videti zverino, vmes jih pa še lakota in žeja primeta in biznis cveti. Recimo. No, da smo se ustavili, je bila napaka! Tisti medvedek je bil videti majhen, vse dokler ni začel stegovati jezika in krempljev čez mrežo, ker mu je Grdin košček sendviča vrgel pred ograjo namesto noter. In smo si ogledali njegove zobe in mačete, ki jih je imel namesto nohtov! Smo kar hitro odbrzeli naprej, ker če bi ga še malo opazovali, bi obrnili, to vam zagotavljam.

No, zasnežen gozd je bil za našega Ladkota mačji kašelj, sneg je drobil pod močnimi ultra narezanimi original ruskimi gumami kot za šalo, a ko ga je bilo preveč, ga je bilo pač preveč. Tudi najboljši imajo svoje meje, kaj hočemo. Pa tudi že mrak se je počasi spuščal in smo si morali kar hitro poiskati dober prostor za kampiranje. Pa ogenj pripraviti, pa skuhati, pa … Delo smo si razdelili, seveda, kam pa pridemo brez organizacije!? Robert je kuril ogenj (no, poskušal je), Grdin je pripravljal drva, jaz pa sem nam na majhnem plinskem kuhalničku pripravljal čaj. Ki ga je, ravno ko je bil skuhan, Grdin prevrnil, ko je poskušal pomagati Robertu, ki pomoči ni potreboval, še posebej ne pihanja njemu direkt v obraz, ker se je dima že preobjedel! Drva so bila mokra in sveža in niso hotela zagrabiti, dokler nisem zagrabil jaz in jih nekaj nacepil, potem je bilo. In smo se vsi vrgli v pripravo postelje in strehe iz smrekovih vej, vmes smo pa še malo kurjavo pripravljali, ki jo je mraz zahteval v velikih količinah. Jebemu vraga nazaj in tristokosmatihmedvedov, doma nikoli ne garam tako močno kot smo garali tam!

Ko smo vsaj za silo pripravili zadeve, je bila že trda noč, zato smo na hitro malo podimili hrenovke, da smo lažje čakali na polsuhe klobase, ki so se kuhale v loncu, vmes smo pa še par kavic s plinskega gorilnika v rito vrgli. Grdin jih ni prevrnil, ker sem ga imel ves čas na očesu. Ja, klobase z gorčico so teknile, še posebej njihova toplota, ki je vsaj za silo grela premražene roke. Okoli enih zjutraj smo se siti in prijetno utrujeni spravili v dom, sladki dom, a so se kmalu pokazale težave. Grdin je imel dve spalki a ni imel blazine, Robert je imel blazino, a ni imel dveh spalk. Jaz sem imel vse po dvoje a se mi je žvižgalo za njiju, ker se še spomnim podobnega bivakirnja dve leti nazaj, ko smo spali na snegu in se še do zdaj nisem dobro ogrel … Kakor koli, smo se nekako uredili in zavlekli v spalke in en, dva, tri, sta že smrčala. Jaz pa buden kot sova. Malo pred spanjem je Robert, poznavalec host in divjih zveri, razlagal o stoletnih poteh divjadi, ki da vse potekajo iz Kočevskega roga čez Snežnik. Kdo bi potem sploh spal, razen njiju dveh, vas vprašam!? Pripalil sem par čikcov, še malo polen na ogenj vrgel in se ulegel, da zaspim, ko je gozd oživel. Zazdelo se mi je, da slišim volčje tuljenje. Pa bogtenimarad, kje ravno takrat, ko ni bilo Klemija s solzilcem? V hipu sem spet bil pokonci in še malo bolj naložil. Za vsak primer. Lepotici sta seveda spali brez vseh skrbi. Drevje je od mraza pokalo, sneg se je usipal z vej, veter je pihal, ogenj metal groteskne sence, jaz sem pa drgetal. Pa ne od mraza, nič ne tajim. Očitno obstaja nekakšno pravilo, da nekoga mora vedno biti strah, in če ni Klemija, je bila verjetno vrsta na meni. Ne vem. Vsake pol ure sem nalagal, dokler se ob štirih zjutraj zaradi mraza ni prebudil Robert in je on prevzel stražo. Saj kaj dosti nisem spal, ker je ob petih že Grdin nalagal (ja, dobro smo se pripravili s kurjavo!) in sem lahko malo hladne polsuhe klobase gricknil, da sem potem lažje zaspal, a le do sedmih zjutraj, ko je vstal Robert. In je bilo konec hecanja, potem sva pa oba skupaj težila Grdinu, ki bi še kar spal. Za zajtrk klobas nismo jedli, ker so šle v oglje, saj smo jih ponoči postavili preblizu ognja. Zakaj smo jih postavili preblizu ognja? Ker sem mislil, da potem divje živali zaradi dima ne bodo zavohale okusne delikatese!

Pospravili smo, kolikor smo lahko, ne zaradi ekološke osveščenosti, temveč zaradi mraza, da smo se malo ogreli, se spustili do avta in še preden so cerkveni zvonovi začeli klicati lokalne Talibane, smo že bili v prijetni gostilnici na dobri kavici. So nas gledali postrani, ker smo smrdeli po dimu in klobasah, a se kaj dosti sekirali nismo. Ko jih jebe. Dokler nismo ugotovili, da zahojeneži ne sprejemajo plačilnih kartic in smo kot blazni prevrnili vse žepe, da smo nabrali dovolj drobiža … A kaj bi to, vsaj prenočišče je bilo zastonj!

Iglu januar 2007

Bivakiranje v snegu februarja 2007

Šotorjenje v snegu februar 2006

šini blogXtreme

Slovenijo je pred kratkim čez noč zasnežilo. Kar niti ni bilo zelo čudno, saj smo prvi sneg dobili šele proti koncu novembra, ko je sneženje povsem normalen vremenski pojav. V teh zemljepisnih koncih, jasno, ne recimo v Afriki … Torej, vremenoslovci so napovedali izdatno sneženje, ki pa tokrat ni presenetilo cestarjev, temveč voznike, ki jim ni težko odšteti nekaj deset tisoč evrov za novega jeklenega konjička, zaradi katerega sosedovi obmolknejo, ne ostane pa jim za hrano in za zimske gume. In potem delajo zastoje in bentijo na cestarje, ker ceste niso samo splužili temveč tudi posušili s fenom. Recimo, a to je že druga zgodba. Hočem povedati, da sem se tokratne snežne napovedi razveselil kot že dolgo ne. A ne zaradi sebe. Saj imam rad sneg, to že, a imam vozniški izpit ter vozilo s snežnimi gumami in se lahko odpeljem kam v hribe, kjer je sneg že dolgo, razveselil sem se napovedi zaradi otrok. Ki snega kar niso mogli dočakati! Zvečer pred napovedanim sneženjem sem se odločil, da bi bilo morda dobro, če bi enkrat za spremembo najine tri otroke s soprogo že kar nemudoma pripravila na prihajajočo ujmo. Predvsem zaradi Maksa, ki je imel pred kratkim štirinajsti rojstni dan in sem ga, ko je bilo že krepko pod ničlo, opazil na poti iz šole, oblečenega samo v tenak pulover in suknjič iz džinsa. Verjetno je ravno zapihalo, ko sem peljal mimo njega, da sem zgrožen opazil njegov goli hrbet in bi me kmalu kap. Nič ni pomagalo, da so bili poleg njega tudi sošolci, oblečeni prav tako pomanjkljivo, kakor se je kasneje izgovarjal. Sem popolnoma znorel, a kaj, ko pri njegovih letih to kaj dosti ne pomaga, pa tudi nadvse dober izgovor je imel, ko sem mu očital pomanjkljivo oblečenost in kašelj in smrkav nos – da je kašljal in smrkal že prej …

No, napovedali so izdatno sneženje in s soprogo sva se odločila, da vsem trem najinim junakom že zvečer pripraviva vse za odhod v šolo in v vrtec naslednjega dne. Seveda se je takoj pokazala težava. Maksu sem naročil, naj mi pokaže svoje zimske čevlje in mi je človek pokazal teniske. Ki so bile sicer drage kakor kakšni visokogorski gojzarji, a v sneg po mojem mnenju kljub temu ne sodijo. Čevljev pa ni imel. Kritičen in očitajoč pogled si je zatorej prislužila moja soproga, ki pa je napad nemudoma odbila od sebe s pojasnilom, da je moj najstarejši očitno res moj, ker se ga na noben način ne more zvabiti v trgovino po nakupih (kar je seveda res) in da mu stopala rastejo kakor gobe po izdatnem dežju. Kar je tudi res, saj je številka njegovih stopal že tolikšna kakor moja, kar mi je ponudilo instantno rešitev. Prinesel sem mu svoje čevlje, na katere sem nadvse ponosen, saj imajo grob in trpežen podplat in še bolj trpežno usnje, ki sem ga celo premazal s posebnim voskom, ki ne prepušča vode. In sem bil prepričan, da bo prvi sneg v njih udobno prestal, nisem pa seveda računal na njegove sošolce. Ki so, ker na Dolenjskem ni snežilo, v šolo vsi prišli v dizajnerskih teniskah (in v njih bi, sem prepričan, prišli, četudi bi snežilo!), le moj sin je bil v mojih udobnih in toplih čevljih. Ki so, kar seveda priznam, morda celo malce iz mode, ker v mojih letih več dam na komotnost kakor na videz, Maks pa očitno ne. In ker so ga prijatelji iz zadnjega razreda osnovne šole očitno zafrkavali, je bil odhod v trgovino s čevlji naslednjega dne toliko lažji. Z Moniko sta domov prinesla čevlje, ki sicer niso po mojem okusu, a ker so bili edini, ob katerih ni zavijal z očmi do neba, sem se pač moral sprijazniti z izbiro. Zdaj samo pazim, da v šolo ne hodi v kopalkah, dasiravno še vedno (kljub napovedim) nismo imeli snega. Kar me seveda vrne k mojemu najmlajšemu sinu Lenartu, ki jih šteje dobre štiri. In ki že zna poslušati vremensko napoved in ki je vsak dan nestrpno kukal pod nebo, pričakujoč sneg. Ki ga ni in ni bilo, da je nekega lepega dne končno ogorčeno vzkliknil, da se na naši televiziji samo lažejo. In dasiravno se z njim popolnoma strinjam, se mi zdi, da je za tako globoke resnice in spoznanja še malo premlad, zato sem jih branil (vremenarje namreč), kakor sem vedel in znal in bil neskončno vesel, ko je končno pobelilo tudi naš vrt. Lenart se je nadvse razveselil, razveselil pa sem se zaradi njegovega veselja tudi jaz. Res je lepo, da nek tako naravni pojav vsaj pri majhnih otrocih še lahko vzbudi tako pristna čustva. In ker se je razveselil tudi Gašper, moj srednji sin, ki je snega pri svojih desetih že kar vajen, sem oba toplo oblekel in ju poslal ven. A je veselje trajalo le dobre pol ure, ker je bil sneg bolj moker in ker Gašper očitno pozna posebne kraje, kjer se lahko drsaš po riti in hrbtu, sta domov prišla povsem, ampak res povsem mokra, Lenart seveda v joku. Ker ga je nadvse zeblo, saj se prejšnjega snega ne spomni in tudi še ne ve, da mora na toplo, preden se mraz spremeni v bolečino … Ko sem mu kot skrben oče poskušal dopovedati, da mraz pač grize, se je njegov jok še povečal, zato je zadevo prevzela Monika in ga kmalu pomirila, do naslednjega dne pa je grizenje seveda pozabil in se je zgodba ponovila. In se bo ponavljala vse dotlej, dokler ga bo sneg tako navduševal. Upam, da še zelo dolgo in da tega vsakoletnega naravnega pojava ne bo nikoli povezoval s stroškom za nove zimske gume …

šini Razno