V Šmarjeških toplicah, kjer si obnavlja košarkaško koleno, zaradi katerega je postal pisatelj. OK, sklepam po tisti znani slovenski, da če nisi za šport pa kaj drugega poskusi … Morda si je z nastopom priboril kakšen popust (vsekakor si je pridobil nekaj novih oboževalcev), ne vem, jaz sem si prislužil masažo in savno, morda celo kaj več, pregovori o honorarju še niso zaključeni …
V soboto smo jamarji pomagali pri treningu kinologov oz. vodičev lavinskih psov (ali nekaj podobnega) v Lukenjski steni, kar je predvsem meni pomagalo malce okrepiti samozavest – videti, da je nekdo še bolj nebogljen od tebe Slovencem ponavadi pomaga, mar ne?! Vmes sem še malce potreniral, na nesrečo je ravno pri plezanju čez pritrdišče spodaj sedel Miha (ki očitno ni imel početi kaj bolj pametnega!), kar seveda moji zbranosti ni niti najmanj pomagalo. Me je kar nekajkrat vprašal, ali bom “seštirkal” šal ali nogavice, ko sem se še bolj zapletel, pa je ugotovil, da bo verjetno kar pulover. No, kolikor časa sem lezel in “štrikal” čez tisto pritrdišče, bo verjetno kar pulover do kolen … Potem sem se pognal po štriku v višave. Sonce je bilo toplo, jaz spočit in naspan – idealno je bilo vse skupaj! Dokler se seveda štrik ni umaknil od stene, da me je začelo obračati okoli osi in sem lahko opazoval Prečno v daljavi. Vse je bilo OK in lepo in idilično, dokler seveda nisem pogledal navzdol. In je psiha spet začela na moč nagajati! Bo štrik zdržal? Zakaj pas tako škripa? Je nova D vponka, ki sem jo kupil (aja, pa lastnik novega jamarskega kombinezona sem pa še par malenkosti tudi!), dovolj varna, ali se bo kar odpela? Bom dol grede še imel čas kaj zavpiti ali se bom razmazal brez besed?! No, takšne in podobne misli so se mi podile po glavi. Spuščanje je bilo lažje, vsak ponovni vzpon pa malce lažji, še posebej zato, ker nisem več kot zaklet buljil dol v prepad. Na koncu sva s Klemnom še razopremila steno in se spustila h kinologom na zaslužen hladen golaž in toplo pivo in dan je bil končan.
Ker pa je potrebno nov kombinezon tudi krstiti oz. umazati, smo se s Sukijem in Frenkom v nedeljo (ponovno, ja) spustili v Veliko vratnico, pogledat tisto možno nadaljevanje jame, o katerem je govoril Tomaž. Smo ga našli in se spustili nižje od trenutno kartirane globine, a se je končalo neslavno, z enostavnim koncem brezna. Brez pihanja od koderkoli, brez kakšne ožine, skozi katero bi lahko vrgli kamen in poslušali, ali se splača razbijati in širiti, če se bo kaj odprlo globljega … A razočaranja ni bilo, Velika vratnica je močno zasigana in res zelo lepa, ker sem bil noter že trikrat, sem si jo tokrat lahko bolj podrobno ogledoval.
Kombinezon je dobro služil, jeba je le, ko želiš sprazniti mehur. Matr, vam povem. Pa zunanjega žepa ni, kar bo potrebno popraviti, drugače pa OK. Tudi zamazal sem ga že, čeprav ne tako, kot to običajno znam. Steno sem jaz razopremil enkrat za spremembo, kar samo pomeni, da sem zdaj pa že zares tapravi pripravnik. Le Frenkov štrik bo potrebno zamenjati, ker je že trd kot žica in se pri spuščanju iz zavore bliskajo iskre …
Z malce adrenalinčka, jasno. Da otroci (in Pedžo) vidijo, kaj počne njihov ate. Jama Jazbina. Otroci navdušeni, do prvih težav, seveda. Ni tako lahko, kot je videti, blatno pa je. To je za otroke plus. Maks je ob prihodu ven godrnjal, da sem jih prej v hribe gonil, da zdaj jih bom pa v jame, Gašper pa je mamici rekel, da ne bo šel več v jamo. Monika je bila seveda ostra – boš šel, ker drugače bo pa mene slili! Toliko o demokraciji. A po dobri hrani in sončku so se stvari postavile na svoje mesto in bomo v jame še šli. Jasno!
Potem je šel pa še ate v eno luknjico pogledat, čeprav je že Klemi prej pogledal …
Ker nobena stvar ni večna, je tudi naš stari bazen popustil pod pezo let. In smo nabavili novega. Pa nobene fovšije, prosim, je cenovno dostopen (skoraj) vsakomur! Le malo večjega smo ubodli, kar je pomenilo nekaj dodatnega dela in malce, samo malce zmanjšalo naš vrt. Vročina naj torej kar pride, čakamo …
Ko smo zadnjič prišli iz jame, sem opral opremo, jo posušil, včeraj pa še preizkusil. No, preizkusil jo je Gašper, a se je izkazalo, da zavora ne deluje. Neštetokrat sem preveril, ali sem vrv pravilno vpel, pa nič. Ni držalo pa basta. In sem poklical znanega strokovnjaka za vse na svetu, dasiravno sem vedel, da me bo jebal v glavo še najmanj en mesec zaradi tega. Klemija torej. Najprej sem ga povabil na kavo, pa ni imel časa, ko pa sem mu omenil težavo z zavoro, se je že čez tri minute prikazal na vratih. Jasno, že z vrat je vpil, da nimam blage veze in da naj zadevo prepustim strokovnjakom. Oziroma strokovnjaku. Oziroma njemu. In je vpel vrv v zavoro, se obesil na štrik in telebnil na rit. Jasno. Prav užival sem v blagem telečjem pogledu, ki je najprej hušknil čez njegov obraz, še bolj pa par sekund kasneje, ko je blagi telečje presenečen pogled (da se kaj takšnega lahko zgodi njemu?!?!? NJEMU?!?!?) zamenjala majcena sled sramu. In je preveril še on petnajstkrat, kako je vpel vrv v zavoro, potem pa se je vdal. Kar je skoraj neverjetno, a je resnično. Res. Evo, tako je neresnično, da moram zapisati še enkrat – Klemi ni znal vpeti vrvi v zavoro, kar lahko pomeni le eno na tem svetu. Ja, uganili ste, zavora je pokvarjena. Kar je še bolj neverjetno, ker jamarske zadeve so stestirane do nezavesti in še čez, saj je od vseh zadev odvisno človeško življenje. Ne more se zavora odločiti, da ne bo več delala, ti si pa nad stometrskim breznom!
Danes pa me je poklical Frenk, če grem z njim v Veliko vratnico. Jasno da sem bil takoj v Ladkotu, pri Mirni peči sem zavil proti Jordankalu in že sem bil v Rdečem Kalu. Frenka sem takoj našel, ker sva bila dogovorjena v edini vaški gostilni. Pil je pivo, sam sem naročil kapučino. In sem dobil turško kavo brez mleka, kar je dovolj dober približek. Sva spila in odbrzela proti breznu. Mračilo se je že, kar nas jamarje ne moti, saj imamo svetilke. Frenk se je spuščal prvi v okoli 70 metrov globoko brezno, jaz za njim. In me je nekje na začetku spusta spreletelo, da je moja zavora pokvarjena. Frenk jo je pregledal in sprobal in ni bilo z njo nič narobe, zato sem jo pač uporabil, če bi bila fuč, bi uporabil rezervno. A nekje vmes, ko mi je čisto lepo šlo, me je psiha povsem uničila. Bingljal sem tam na vrvi in buljil v zavoro, spod čelade mi je znoj dobesedno tekel po obrazu in kapljal na roke in v globino. Skoraj pol ure sem potreboval, da sem se spustil do dna, strah je bil ves čas prisoten. Šele ko sem se odpel s štrika, sem se malo pomiril, da sem lahko začel uživati v res lepi, močno zasigani jami, v zadnjo luknjo pa se nisem spravil. Pravzaprav sploh nisem verjel, da je možno čez tisto ožino sploh priti, a mi je Frenk zagotovil, da je na lastne oči videl Tomaža Bukovca plaziti se tam skozi, kar je seveda pojasnilo vse. Tomaž je le en, jaz bi se tam zataknil, da me z bagerjem ne bi izkopali in sem se raje podal na tlako navzgor. Je šlo lažje in hitreje, ko je zavora za spuščanje varno visela na boku …
Na vrhu, ko sem čakal Frenka, pa se je strah spet pojavil. Od povsod sem namreč slišal sumljive šume, ki bi lahko nakazovali, da je medved v bližini! Ura je bila že skoraj polnoč, jaz pa sem čakal Frenka in preklinjal Klemija. Od njega sem se nalezel tega strahu!
Fotoaparat sem pozabil doma, zato sta fotki narejeni s telefonom, ki je bil na koncu že tako blaten, da sta uspeli le dve. Žal.
Najprej ga je bral inšpektor za gozdove in mi bral levite zaradi Ladkota, potem ga je očitno prebral tudi Baco, predvsem prispevek, kako krotiti otroke (hm, se pripravljamo na reprodukcijo, moj dragi prijatelj?!) in mi nemudoma poslal mail: Detektiv na delu: ej, Šini, čigav pas pa imajo tvoji mulci, tale je točno tak kot moj, ki si mi ga že vrnil? 
)
Hja, zdaj čakam, da začne pisati blog tudi tisti, ki sem mu jaz posodil moj pas in pozabil, komu in kdaj! 
Pred prvomajskimi prazniki, ko naj bi kandidati za jamarja pripravnika opravili izpit, sem moral nujno v tujino. Na vse žive in mrtve sem se izvijal, pa žal ni šlo. Najbolj je bolelo, ker so izpit delali v Čaganki, ki si jo (še vedno) želim videti bolj kot vse ostale jame, a bolj kot to me je bolelo, da bodo Klemi&Co naredili izpit pred mano in pred mano prišli v Čaganko, saj sem vedel, kaj to pomeni. In res me je že sredi sestanka na Madžarskem zadel prvi SMS z lepimi pozdravi od PRAVIH jamarjev, ne dolgo zatem pa že tudi prve fotografije prek MMSa. Hudo, res, sem se hotel ugrizniti od vsega hudega in sem zvečer potem v hotelu divje treniral jamarske vozle, čeprav nisem imel vrvi s sabo!
No, potem sem se vrnil domov in na prvem jamarskem sestanku kar po tekočem traku dvigal roke in se prijavljal za akcije, dasiravno sem še vedno samo kandidat. In sta se me Tom in Frenk usmilila. Sta se namenila ogledati Astino jamo (ime je dobila po psici Asti, ki je padla noter in jo posledično odkrila!) bolj zaradi nas začetnikov, potem pa sta se namenila odpreti dihalnik, ki se nahaja v bližini. Dihalnik je majhna odprtina, iz katere piha, po tem veš, da je spodaj jama. Le kako velika je, ne veš, a o tem malce kasneje. Frenk, Gregor, Klemi in jaz smo se spustili v jamo, Tom pa se je odpravil širiti dihalnik, v katerega je komaj vtaknil roko. Po pravici povedano sem na Toma kmalu pozabil, saj je Astina jama (čeprav jo v jamarskem poročilu odpravijo z nekaj skopimi besedami) ena najbolj čudovitih jam z nešteto različnimi kapniškimi tvorbami (ne pozabite, sem šele pripravnik in kapnikov še ne poznam!), je pa tudi res, da zelo veliko jam še nisem videl. Fasciniran sem bil do konca in kar nisem vedel, kaj bi gledal, na kaj bil pozoren, hkrati pa sem moral še paziti, da z erekcijo, ki sem jo fasal od navdušenja, ne bi delal škode med kapniki, ki rastejo tisoče in tisoče let dolgo. Že tako sem bil čisto posran, ko sem s čelado dva odkrušil s stropa in sem samo čakal, kdaj jih bom dobil po ušesih, ker so vsi slišali karakterističen zvok (ki ga prej nisem poznal, jasno, a ga ne moreš zgrešiti, gre skozi kosti!), a je bila jama ponekod tako nizka, da se škodi pač ni dalo izogniti. Le Klemen se je nekaj pizdil, ker je mislil, da nisem opazil, kako je le par minut prej enega majhnega zakopal na skrivaj, ko ga je prav tako po nesreči odbil, a globoko pod zemljo je preveč lepo, da bi se človek kregal!
Prišli smo do konca jame in Frenk je predlagal, da gremo novinci še v spovednico. Sicer nisem veren človek, a mi je pogled na zelo zelo (ZELO) ozek rov do spovednice potisnil knedelj v grlo. Sem se hotel spovedi odpovedati brez slabe vesti, a je Klemen že začel riniti, zato sem seveda moral tudi jaz, ker bi drugače poslušal o tem še en mesec. In rov je res zelo ozek. To pomeni, da rineš po trebuhu kakor kača, neštetokrat se zatakneš, paziti moraš, kako obrneš čelado, roke imaš ali naprej ali nazaj, ker jih kasneje ne moreš več premakniti … Zadevo toplo odsvetujem potencialnim klavstrofobikom, pa kakšnemu mladeniču s ponorelimi hormoni tudi. Ker če v tistem rovu dobiš erekcijo, si se zataknil, ne bo šlo ne naprej, ne nazaj!
Dobro, šalo na stran – v spovednico sva se nekako pririnila (podobni občutki so me verjetno prevevali dobrih štiriinštirideset let nazaj ob mojem rojstvu!), iz nje tudi, malo smo še pogledali po jami, potem pa se odpravili ven. Navzgor je še kar nekako šlo, čeprav bi bilo verjetno lažje, če ne bi zjutraj pojedel sendviča. Zunaj se je napravil lep, sončen in topel majski dan.
Sprehodili smo se do Toma, ki je garal malo višje v gozdu. In sem skoraj na rit padel, ko sem videl, kaj je napravil iz tiste majhne talne špranjice! Bil je kot krtek iz risanke. No, po videzu je bil seveda kot prašiček iz Treh prašičkov, a seveda ne govorim o videzu. Tudi mi nismo bili nič boljši! Naše družbe se je razveselil, ker je bil že kakšne štiri metre globoko in smo mu pomagali iz špranje dvigovati kamenje in zemljo, a kaj dosti več, kot je napravil on, nismo naredili. Smo prišli do ožine, ki jo bo treba krepko razširiti, da se bo lahko pogledalo naprej v globino, kamor so veselo odmevali kamni, ki smo jih vsake toliko sprožili noter. Nekje v dolini je zvonilo poldne, čez kakšno uro pa smo končali. Odnehali za tisti dan, kakor se je izrazil Tom. Bili smo utrujeni in malce že tudi lačni. V mislih že počasi na poti domov. Pospravljali smo opremo, Frenk pa se je še malce sprehodil okoli in nenadoma zavpil, da je našel drugo jamo. V sekundi smo bili pri njem. Meni se je ob pogledu na razpokico pod skalo kar nos povesil, sem mislil, da Frenk zafrkava, Tom pa se je kot tiger vrgel na trebuh, noter vrgel kamenček, poslušal, zadovoljno kimal, v naslednjem trenutku pa sta se Frenkom že tepla za štango. In kot povsem sveža in spočita širila vhod. Kmalu je zagrabilo še nas tri začetnike in s skupnimi močmi smo toliko razširili zadevo, da se je noter lahko spustil Frenk. Bilo je tako ozko, da smo morali s škornji skakati po njegovi čeladi, da se je sploh zrinil noter, potem pa smo mu podajali vrv in poslušali njegove komentarje. Na začetku jih je vpil gor bolj poredko, ko pa smo začeli vpiti nanj, naj za božjo voljo pove, kaj vidi in ali je kaj obetavnega, se je popravil in pošiljal poročila z vsakega spuščenega metra. A žal se je brezno končalo pri dobrih enajstih metrih globine in po njegovih besedah ne obeta nobenega nadaljevanja. Popisali smo koordinate, Tom si je izrisal skico, potem pa smo res pospravili in odšli na zasluženo pivo. Plačal pa ga je Frenk, ker je on našel novo brezno. Pa naj še kdo reče, da je raziskovanje jam poceni šport …
V jami sem poleg mrtve narave srečal še pajka, netopir je bil za moj že ves z blatom zapacan fotoaparat prehiter, polž mi pa ni ušel, čeprav se je trudil. Za vse tiste, ki bi tudi želeli v Astino jamo, pa še smerokaz, da ne boste zgrešili …
Več fotografij tukaj …
