se je odločil, da se bo zresnil. No, saj je resen že 100 na uro, samo mi ostali tega ne vemo. In me je poklical, da hodi peš iz mesta, ker je spil kakšno pivo čez žejo. Sicer govorimo le o kakšnih štirih minutah do njegovega doma, a, jebiga, važen je princip. Sem ga po telefonu pohvalil, da je zdaj pa res že pravi pravcati resen možak, dokler se čez par minut, nekaj čez polnoč torej, ni namalal pred mojo hišo. Če ga zapeljem do mesta, ker je v avtu pozabil ključe od stanovanja. Hja, vsak začetek je težak, ne?!
šini Razno
Pred časom sva s Klemnom že iskala Pihalnik in ga nisva in nisva našla in sva se razburjala nad zemljevidom, ki je imel vhod v jamo vrisano kar na cesti, midva pa sva zadevo seveda iskala po gozdu. Ko sva že skoraj obupala, sva vhod, jasno, našla na cesti.
Kakor koli, takrat v jamo nisva šla, ker se je Klemen bal, da naju bo kdo povozil, vmes pa je zbral toliko poguma, da sva se v nedeljo vanjo le ojunačila vstopiti. Na pot sva se napotila relativno zgodaj, še bolj zgodaj pa bi se, če človek ne bi zaspal. A pustimo detajle, ob enajstih dopoldne sva že navezala vrv na pritrdišče in se spustila v notranjost. Dol sva hodila počasi, ker sva pogledala v vsak stranski rov in luknjico, pa varovanja sva tudi zelo previdno delala, ker so bili noter samo stari klini in sva vsako pritrdišče iz previdnosti res večkratno zavarovala, a se je vsakič že po pol metra spusta zaslišala Klemnova kletvica, ko je zagledal povsem soliden in dokaj mlad vijak. Naj povem, da bi lahko porabila vseh deset ploščic, a sva samo dve (vse drugo je bila impro liga!), a s tem se človek lahko hvali le, dokler je pripravnik.
Pred časom sva 110 metrski štrik prerezala na pol, ker je to bolj praktično, ampak bolj sva se spuščala v globino, bolj je bila prazna torba. No, saj to je bilo za pričakovati, seveda, ker popolnoma retardirana kljub vsemu nisva, a kaj, ko mi je na koncu do dna zmanjkalo natančno pol metra! Lahko bi se spustil, jasno, a bi se sproščena vrv seveda sprostila in je potem ne bi več dosegel. Zaklical sem Klemnu, da mi manjka pol metra in je prišel pogledati, ker sem bil na vrvi tudi sam (zadnji spust ni vertikalen in sem lahko stal), je on z lahkoto dosegel dno, se odpel in za kakšne pol ure odšel še malo “raziskovat”. Jaz pa sem bil koristen kot utež …
Po dobrih treh urah in pol sva se že nastavljala soncu, kruleča trebuha pa sta spomnila, da bo treba domov, med hudi ženo in mamico, ki sva jim obljubila, da bova najkasneje za kosilo doma. In je bilo potem kosilo servirano hladno, s sladico iz jezičnega pudinga …
šini blogXtreme
čudovita hrvaška pisateljica, je švignila skozi Slovenijo, a za kavico z njenima prevajalcema je seveda našla čas …
O njenima prevedenima knjigama, ki so izšle pri Gogi, lahko preberete tukaj in tukaj, pravi, da že piše tretjo.
šini Razno
Dva zapisa nižje opisujem obisk jame nekje bogu za hrbtom nad Trebnjem. Jamarji (kakor seveda potapljači, električarji, gasilci ipd) vedno povzročimo firbec, ljudje seveda z zanimanjem opazujejo vstop v jamo. Tudi zadnjič je bilo tako, starejši domačin naju je s Frenkom ob zaključku celo povabil na kozarček. Ki sva se mu rada odzvala. Med pitjem dobrega vina je zaprosil, če mu lahko pošljem kakšno fotografijo. Da jo bo seveda plačal. Sem mu poskusil razložiti, da je lažje, če mu fotke pošljem po elektronski pošti, a ker je starejši, ni najbolje razumel. Zato sem mu dal svojo posetnco in mu rekel, naj jo da kakšnemu od svojih vnukov, da bo ta že vedel, kako se mi oglasiti, da bo dobil fotke.
Na vse skupaj sem seveda takoj pozabil, dokler se mi včeraj ni oglasil njegov vnuk. Pravzaprav vnukinja. Maja. Ki dela v sosednji pisarni, od moje ni oddaljena več ko 3 metre. Pa naj še kdo reče, da je svet velik …
mobiteli so pa res carska stvar, celo na morju se lahko igram …
šini Razno
