Podzemni vodovodarji
Celo soboto smo preživeli v Šolnovem breznu. Fascinantna, nadvse lepa jama, skoraj 120 m globoka, s skoraj nepopisno lepimi kapniškimi tvorbami. A nismo šli not in dol jamo občudovat (no, tudi, seveda!), šli smo garat in raziskovat. Od petčlanske odprave je zadnja dva na vhodu ujel hud naliv s točo (predzadnji sem bil seveda jaz, zadnja Urša) in sva bila mokra kot miša, kar potem za celodnevno pohajkovanje po mrzlem podzemlju ni ravno dobra popotnica. A kaj bi stokali, šli smo dol raziskati možnost, ali obstaja sifon z možnim (še neraziskanim) nadaljevanjem. Smo se spustili na dno do jezera, kjer smo se zaradi dih jemajoče lepote zadržali dlje, kot smo hoteli potem pa se s cevjo, ki je tam ostala od ene druge jamarske akcije pred skoraj desetletjem, dvignili kakih 50 metrov višje in začeli prazniti sifon. Nikar se ne bojte, se bo ob prvem večjem dežju spet napolnil, mi smo ga želeli sprazniti samo zato, da pogledamo v nadaljevanje. Kar nam seveda ni uspelo, saj je po kakšnih treh urah akcije, ko se je nivo gladine vode znižal za skoraj meter in pol in bi že skoraj pokukali na drugo stran, zadeva sfižila. Je potegnilo zrak, potem smo pa cev poškodovali in kljub trudu ni šlo. Bomo cev odnesli ven in poskusili z novo, če bo kakšen rezultat, pa tudi javim, jasno, saj smo si čas spodaj krajšali predvsem z iskanjem imena – ali se bo novoodkrito nadaljevanje imenovalo Šini-Urša-Klemi-Suki-Anžetovo nadaljevanje ali se bo imenovalo Klemi-Suki-Anže-Urša-Šinijevo nadaljevanje ali se bo imenovalo Suki-Klemi-Šini-Urša-Anžetovo nadaljevanje …
Več fotk tukaj …
