Damijan Šinigoj

Če ni snega, ne takoj cvilt, znajdte se po svoje! Ali pa po moje, če drugače ne gre …

Sej bo, tud v 2010 bo, itak da bo!

šini Razno

je rekel Robert, ki nekdanjo srbohrvaščino pač ne obvlada najbolje. Jah, nismo vsi za vse, eni smo za jezike, eni pa … Hm, za kaj je že on dober? Mah, saj ni pomembno, zihr kaj obvlada sam se zdajle ne morem spomnit! Pomembno pa je, da je gledal par starih kavbojskih filmov, kjer pravi možakarji cigarete zvijajo in je oddivjal na bencinsko (kjer nakupujejo pravi možaki!) in kupil vse za vse. In trenira zdaj. Je pač v državni službi v službi in ima čas. Napreduje iz dneva v dan, lizne ga že ko profi. Ne vem, al trenira pred ogledalom al kaj?! A kakor koli, lizne, zvije in puši lagano, da se mu iz ušes kadi.

Danes, ko se menda novo leto bliža s svetlobno hitrostjo, sem za spremembo odšel jaz k njemu na čik. Sva par moških rekla in par moških zvila potem sem se hotel pa domov odpraviti, ko je nesreča domov prinesla še Klemija in Krstota. In potem ne moreš it, ne, če se žurka počas ogreva. Krsto je imel pod pazduho sixpack zelenih, Robert je en kolač natrgal (panekoto al neki tazga, kr kul, z rozinami), ki smo ga mimgrede v rito zmetali, potem je Krsto en pasulj pogrel, ki smo ga jedli kar brez kruha, vmes smo pa, jebemuvraganazaj, kako svetovljansko, srfali po youtubeu! Mislm, vse je gor. In smo vse pojedli in vse popili in je ostalo samo še nekaj piškotov v vrečki, ki sva jih s Krstotom hkrati zagledala, a ker je bil on bližji, sem vedel, da v tekmi ne bi zmagal. Zato sem mu mirno, kakor da me ne zanimajo, pustil, da jih je pograbil, a ko si je hotel enega zbasati v usta, sem ga povsem resno opozoril, da to niso navadni piškoti, da so to kukiji, ki mi jih je dal en frend, a ker jaz tega ne konzumiram, sem jih prinesel njim. Krsto, ki je imel piškot že skoraj cel v ustih, je malce malce okleval, kar je bilo dovolj, da sem dobil krila, čeprav se je Klemi s sveže opranimi lasmi rolal do nezavesti. Kukr, Krsto, jebe te u glavo, ti kr pojej! In se je Krstotu zazdelo vse skupaj še bolj sumljivo in ni vedel, kaj bi. Jaz pa sem vedel, da bi piškotke, a če bi jih prosil, bi jih Krsto iz inata vse naenkrat v usta dal. In sem rinil resno v njega, naj ga poje samo pol in naj se ne igra, da ga ne bo odneslo, Klemi se je pa še bolj rolal. Kukr, ej, ne mu verjet, k ne vidš, da slabo igra, on je samo scenarist, ni glumac … Krsto je okleval in okleval, potem pa odšel v kopalnico in tisto na pol prežvečeno polovičko piškota izpljunil, ko je nazaj prišel, so bili vsi ostali pa že v moji riti. Nisem mogel verjeti, kakšen carski glumac sem, da sem ga prepričal v kaj takšnega za najbolj očitne trgovinske piškote. OK, verjetno še ni videl kukija, jaz ga tudi nisem, a jebiga, moj blef se je izplačal …

No, potem je pa začel pasulj delovati in sm zagrozil, da bom pa to v ta brlog napisal in so se smejali, da naj grem raj spat, da spet ne bo noben tega prebral in da je to brezveze, ampak da naj kr pišem, če mam vesele k itak nimam kaj drugega za počet, če grem pa spat, da bom pa vsem uslugo naredu ša najbolj pa sebi … Kar je res, grem počas v posteljo, me čaka par dobrih knjig, Klemiju bo jutri že malce frizura oplahnila in ne bo več tako gajsten, Krstotu bodo malce lasje zrasli čez noč, Robert pa … Ja, evo, njemu pa ni pomoči. Mogoče bi se človek lahko z lovci kej zmenu, ampak se mu bo zihr tud to sfižlo, tko da … Tist prst, tist sredni prst malo višje pa ena deklica natančno ve, da je namenjen samo njej in nobenemu drugemu!

šini Razno

poslal Luki …

šini Razno

Danes je moj imaginarni prjatuček prišel na en hitr kofe. Mojo preljubo soprogo je spraševal, kako se sadna kupa naredi, ker je veliko sadja kupil in če lahko vino noter zlije. In sta udarila resno debato na to temo, a jaz sem ga takoj prečital. Monika mu je razlagala, da vino pač ne paše oz če že, kakšno mora biti prej ali pozneje (ne pa vmes ali not!), a je kar rinil v svojo smer. Jasno, ker je vino že kupil. Pa sadje tudi. Če paše skup ali pa ne, se mu je pa jebalo. Saj je vedel, da ne paše, a ker je te zadeve že imel, je hotel še od nekoga slišati, da to pač paše skupi in basta. Monika se je razgovorila, iskala možnosti, moj imaginarni prijatuček pa je rinil z vprašanji tipa če jegermajstr paše pa če to ali ono, kar je pač imel doma. In je moja preljuba soproga razmišljala in kombinirala in se trudila pomagati mu, dokler je nisem poslal v hišo po še en kofe, v tistih nekaj minutah sva pa z imaginarnim prjatučkem vse rešila. Itak da vino paše in itak da jegermajstr paše in itak da lahko doda še kakšen viski (ker sem vedel, da ga ima doma!) … In je bil ves vesel in je požrl tist kofe in odpeketal domov. Da bo kuhar postal al kaj jaz vem!?
In ker ga poznam, sem se pripravil tudi jaz in sem na hitro vse postoril in napravil, kar sem imel za pripraviti (se pravi, da sem preložil na jutri!), potem pa čakal na njegov klic. K da bo on sadno kupo delal, to nekako nisem videl. A sem ga nehote zafrknil, ker sem si na kruh ravno namazal pašteto in dvakrat ugriznil, ko je poslal sms, da je lačen in da povabi k lokalnemu dilerju burekov in druge junk hrane. Ampak, nima veze.
A kaj je blo pol s sadno kupo? Pravzaprav ne vem, po moje bo sadje verjetno zgnilo, od sadne kupe bo počasi (a ne prepočasi, jasno!) pojedel samo viski in vino, jegermajstra pa itak že ni več, ker je v veselo prednovoletno vzdušje padel tudi njegov cimrček, a to je že druga zgodba …

šini Razno

Ja, takšen sem, včasih se pohecam na račun drugih. Ne, res. Saj vem, da je težko verjeti, a kljub temu … Sem zadnjič Stibriču, ko sva čakala na rdeči luči semaforja in je bil on za volanom, rekel, da je zelena in je model potegnil, kot bi bila zares zelena. Ponavadi vsi samo kukr hitro prestavijo v prvo in preden speljejo, še pogledajo na signalizacijo, on pa nič. Kar gasa. Mi je bilo malo nerodno, ko me je očitajoče gledal in še bolj, ko me je vprašal, kaj bi bilo, če bi bil na drugi strani policist. Sem ga potolažil, da bi takoj in nemudoma priznal, da sem ga jaz zafrknil in se je pomiril, nisem mu pa povedal, da policista to kaj dosti ne bi zanimalo in da bi v najboljšem primeru pač oba kazen fasala. On definitivno višjo ko jaz …

A to so že detajli. Poskušam nategniti tudi Roberta, a se model že predolgo druži z mano in ne gre. Vpijem sredi križišča, naj pazi, pa tudi trzne ne, mu gretje sedežev skrivoma našponam na ful, pa mirno ugasne brez očitkov … Mah, brez veze. Ampak. Ja, vedno je kakšen ampak. Sva šla danes v Čaganko. To je naša najbolj zafrknjena, zahtevna, globoka, razvejana in dolga jama. Ko sem mu to predlagal, me je samo mirno vprašal, če se mi zdi, da je že pripravljen in sem ga pogledal v oči in se mu mirno zlagal. Da je. In je verjel. Ne, saj se mu nisem zlagal, jasno. Toliko sva v zadnjih mesecih prejamarila, da je več ko pripravljen. In sva danes zjutraj pičila proti Črnomlju. Začuda sem vhod v jamo iz prve našel in sem se kar sam po hrbtu priznavalno potrpljal, potem sva se pa spustila v njeno nederje. Sem ga psihično dovolj dobro pripravil, na vse težave sem ga opozoril in mu tudi po pravici povedal, kje mu bo hudo in kje se bo malo pomatral in nama je šlo super. Še bolj ko super, da mi je kar malo dolgčas ratalo. In sem ga parkrat pohecal. Enkrat sem začel vpiti, da naj pazi, za božjo voljo in se je čist usral, da kaj za vraga je narobe in sem mu po pravici povedal, da je v zraku. Pa večkrat sem prestrašeno skočil ali zavpil ali zabogal ali zavzdihnil in je vedno prijel. Ja, bila sva na terenu, ki mu ni bil povsem domač in je bil lahek plen, tako da sem se kmalu naveličal! Sva prišla do Klepčeve ožine in do malo manjšega jezerca (ali večje luže, kakor hočete) in naju je bilo zanimivo opazovati, kako sva jo prečkala. Namreč, njemu pušča levi škorenj, meni pa desni, in sva oba skakala po tisti luži po eni nogi …

Vmes sva enkrat še sendvič čvaknila in kofe iz termovske spila in enega pricinila, potem pa kar do dna direktnga. Sploh ni bilo preveč zahtevno, je pa res, da nisva šla dol delat, širit kakšno ožino ali kaj in nisva bila ne obtežena ne obremenjena … Na dnu sva še enega pricinila in potem požimarila proti izhodu, je šlo kar dobro. In hitro tudi. Sva še dan ujela, da sva se lahko v miru preoblekla, zakurila in – nikoli ne uganete – spekla bloške klobase. So teknile, res.

šini blogXtreme

še posebej, če v podzemlje pelješ 16 skoraj mladoletnih nadobudnežev! Kratek in zaslužen oddih je seveda pribeležil Boštjan Pucelj …

šini Razno

Pravkar poslal Luki! Fascinanten račun, bi se rad zlagal, da sem ga jaz plačal, a vsi veste, da ubogi slovenski pisatelji pijemo le vodo in jemo suh kruh (ob praznikih klobaso, ampak to je že nadgradnja!) … Bi se rad tudi zlagal, da je z Lukatove fantovščine, a ko jo bo organiziral, jo bo v Novem mestu. No, upam …

šini Razno

Pred leti so hoteli v Sloveniji prepovedati klanje živali na domačijah oz to zadevo preseliti v klavnice. In so se seveda vsi zbunili, da kmetom ne smemo in ne moremo še zadnjega veselja vzeti, če smo jim že vse drugo, pa Evropa gor ali dol! Ja, menda se kolin nekateri veselijo bolj ko novega leta in božiča in prvega aprila …

Kakor koli, Krsto je imel včeraj praznik, so doma dva prasca utolkli. Dvojni praznik torej tako rekoč! Živali je dušo izpustil profesionalni mesar (kar pomeni, da le dvakrat ali trikrat štihne, četudi je nalit, pri tem se pa ne poškoduje preveč), moj prijateljček je bil zadolžen za mešanje krvi. Ali lovljenje, nisem povsem dobro razumel, ker sem si zatiskal ušesa in pel otroško pesmico, ko mi je to razlagal. Ampak, ko je spil kozarček ali dva čez žejo, se je čustveno odprl in priznal, da je ob tem veselem kmečkem opravilu napravil napako. Je pogledal prasca v oči, medtem ko je lovil njegovo življenjsko tekočino v lavor (ali v kar koli pač kri že lovijo!) … In je priznal, da ga je ta pogled, ko sta si zrla iz oči v oči, medtem ko je enega zapuščalo življenje, drugi pa je mešal njegovo življenjsko tekočino, globoko pretresel. Jasno, prasec je baje inteligentna žival in ga je pogledal milo, kar je le mogel. Verjetno v tem zadnjem pogledu ni bilo kakšnega očitka ali zamere, kaj pa vem, saj Krsto ga ni štihnil, on je le kri lovil in jo mešal, ampak tisti zadnji praščev pogled je bil verjetno tako žalosten, da se ga je dotaknil. Ni mu zameril, le žalosten je bil. Jasno, življenje ga je zapuščalo in se je od edinega, ki ga je še lahko videl, torej od mojega prijatelja, ki je pospešeno mešal kri za krvavice, nekako poslovil. Saj bi se verjetno tudi od brata, ampak njega ni mogel videti, ker so mu življenje jemali par metrov stran …

Ja, žalostno. Res, če tako pomislite. Krsto se je frišnih jetrc s praženo čebulo že kakšen mesec veselil, potem te pa žival nemarna tako milo pogleda, da ti priskuti jed, ki si jo tako čakal! Ampak, kaj je pa prasec vedel, kaj počne, on je bil samo žalosten. Po moje, saj ne vem čist zares. Krsto je lovil in mešal tisto kri za krvavice s cmokom v grlu, a odnehati ni smel. To me nekako spominja ne tisto Cankarjevo Francko, ki je tekla in tekla za vozom in se spotaknila in padla kakor je bila dolga in široka in še ruta se ji je odvezala in je šel praznični smenj u k***, ampak tam vsaj mrtvih ni bilo!

Dobro, Krsto je tisto kri prestregel, prascu je pogled ugasnil, potem so ga pa itak razparali in je nekje vmes postal samo še meso in so mu tista jetrca menda kar teknila, le danes sem mu prvi dopoldanski kofe priskutil, ker sem ga spomnil na tisti žalostni prašičji pogled. Pa ga nisem spomnil iz zlobe, le zanimalo me je, če je bil v pogledu tudi kakšen očitek ali kaj podobnega, pa moj prijateljček ni vedel. A ga bom ob letu osorej, ko bodo spet mesarili, že prej opomnil, naj bo malo bolj pozoren na izraz umirajoče živali!

šini blogXtreme

je imelo srečo in privilegij občutiti par srečnikov:

(Kako se počuti črnka pa nisem dovolil okusiti, ker v jamah se škoda pač ne sme delati!)

Vsi ostali obiskovalci Kostanjeviške jame v sklopu silvestrovanja DNŠ pa so spoznali predvsem, kako se počutijo prašički v blatu in zakaj so te živali tako zadovoljne! Obljubili smo jim le matr, blato in znoj ter malo adrenalina in vsega so bili deležni  v zvrhani meri. Zmagovalec dneva je vsekakor Šuln junior junior, ki je nekje v vabilu napačno prebral, da bomo obiskali kakšen muzej sredi mesta ali kaj, ker je šel v jamo oblečen kakor maneken. Lep ku pušlc, ven prišedši je bila situacija seveda povsem drugačna … Žigec, jasno, ki je vedno priviligiran, pa je spoznal tudi posebno jamarsko tehniko, kako premagati kakšno hudo ožino: ko je, ležeč na trebuhu pred mano in zataknjen v ožinici, začel stokati, da naprej ne gre, je prst v ritki povzročil, da so se določene mišice bolj stisnile in zadevo sunkovito porinile kakšnih deset cm naprej, tam ga je pa žal že pričakal Robert, a to je že druga zgodba … Kakor koli, mu je bilo všeč, še bo šel v podzemlje!

Ja, na koncu so bili vsi, ki so bili prvič v podzemlju, krščeni s štrikom po riti, žal moram povedati, da je bilo nekaterim to tepežkanje tako všeč, da so šli po repete! Ja, na mladini svet stoji …

šini blogXtreme

je izjavil Klemi ter od Primčija fasal hudo gripo in zdaj v trdo leži. Z Robertom sva ga, od lokalnega burek dilerja vozeč se, poskusila spraviti v dobro voljo tako, da sva pred njegovim blokom hupala, a ni dojel globine štosa, njegovi sosedje pa žal tudi ne. Jah, primitivci, itak. Pa sploh ni bilo tako pozno še …

šini Razno