Damijan Šinigoj

Baco in Grdin praznujeta rojstni dan drugače kakor navadni ljudje. Jasno, saj sta vendar Baco in Grdin. In smo šli vsi v Klevevž. Za pit dovolj, kuhano vino se prileže na snegu, ko si v kopalkah, ogenj je bil pa bolj švoh. Vzdušje pa božično, saj je snežilo ko za stavo. Če bi kdor koli drug praznoval, bi rekel, da je šlo za smolo, ker sta praznovala Baco in Grdin, bi skoraj stavil, da sta nekaj takšnega zanalašč načrtovala! Aja, jedli pa smo – NIKOLI ne uganete – halo alo pico! Res. Sta na stara leta postala komot in sta hrano kar naročila. Carsko!

šini blogXtreme

je za peke, jasno. Včasih tudi zame, a le občasno, v primeru vojne, recimo. Ampak včeraj sem vstal zgodaj, že ob devetih. Me je poklicala soproga, kakor sem ji naročil, ampak je potem na navaden telefon poklicala še taščo čez deset minut, da me je zazihr iz postelje vrgla. Potem hitra kava in prve dnevne časopisne novice, ki so se pa tako zavlekle, da za prho ni bilo več časa in sem v LJ odvihral kar umazan. Ampak, saj pravi možak se itak sam mal našprica z malicijo, perejo se ženske! V Trebnjem je crknil še tovornjak in zaprl cesto in je pol Slovenije stalo, jasno, a sem potem malo bolj na plin pritisnil in sestanek zamudil samo pet minut. Kar je pomenilo, da sem čakal ostale samo deset minut. In po sestanku še na drug konec LJ po knjige za Gogo. Nič lažjega. Vneseš naslov v GPS in to je to. Ampak včeraj sem ga na novo kalibriral in izklopil osvetlitev. In nisem videl ekrančka, zato sem na vsakem semaforju nekaj brkljal in nekje vmes pritisnil nov cilj – dom. In idiot nisem posumil, da sem 300 m pred ciljem moral polkrožno obrniti, se peljati čez celo LJ na priključek center, šele tam se mi je malo čudno zazdelo in sem še enkrat nastavil naslov in se kmalu znašel na nespluženi cesti v industrijski coni. Saj če bi bil z Ladkotom, ne bi bilo težav, tako pa … Spet nazaj čez celo mesto in nazaj na avtocesto … Potem sem GPS izklopil, mi ni več koristil. No, saj zadevica ni kriva, je uporabna, samo včasih moraš uporabiti malo zdrave pameti. Ki je pa jaz ne. Ko mi je pred časom, ko je še jaz nisem imel, Mičo posodil tovrstno napravico, so si jo sposodili tudi moji otroci, ko smo šli na sprehod k mojim. Da so spremljali naše napredovanje. Naslednji dan sem mu jo vrnil in je ni uporabljal, dokler ni prišel Robert, ki je odhajal nekam na češko. In ker je za te stvari Čeh, je prosil Mičota, naj mu kar on vse nastavi. In sta nastavljala in nastavljala a ni delalo. Mašinca je vsakič riknila. Jasno, ker je moj Maks nastavil tam v nastavitvah, da naj išče samo pešpoti. In si predstavljate, kako je uboga umetnointeligentna zadevica se matrala in matrala in matrala!?
No, ko smo že glih pri Robertu, fant ima novo frizuro. Je ful vroč, punce, pazte se. Še posebej, ker sem si med najinim kofetkanjem malce poslinil prste in mu zategnil prečko. Ma je zdaj hud, res, je dal 12 eur za pričesko, ni škrtaril! Klemi pa ni bil pri frizerskemu specialistu, ker on je pa pravi možak in punco tudi že ima, on si samo na en teden do dva ne opere las in jih potem zategne po najnovejši modi. In frizura stoji, kakor mora brez odvečne in drage kemije …

šini Razno

sem zaprosil doktor Stibrota, ker mi res ni bilo nič več jasno glede Ladkota. Popravljamo, ne popravljamo, se sploh da, koliko bo koštalo …

Glej, jasno, da ti lahko popravim, samo koštalo bo in garancije ne dam. Komurkoli drugemu že, vama dvema ne, k ga bosta spet prec zdrobila. Kupta novga. Popravljat vajinga bi bilo kakor da bi stoletniku presadili novo srce! Sej srce bo delalo, sam bo neki druzga vmes riknlo, če ga boš teral božčka starga maraton tečt pr teh letih …

No, pa sem zaštekal. Šmrc …

šini Razno

Preživljal sem miren večer doma v krogu družine, kakor običajno, ko me pokliče Krsto. Da je ključe od avta zaklenil v avto. In da pada sneg in da je avto prižgan … Sem imel že na koncu jezika, da naj se ne sekira, da bo slej ko prej zmanjkalo goriva, a ko sem prej govoril z Robertom (ki je spet srečen, ker v mesto prihaja fotomodel Tina), je ta potožil, da njegov cimrček pa res nima sreče. In če to reče Robert, potem že mora biti hudo, ne?! In sem skočil v garažo, izsekal neke vrste klin (sosedje so bili veseli mojega udarjanja s sekiro), vzel žico in pičil v mesto. Suki in Krsto sta izčrpala že vse metode in bil sem NEVERJETNO ponosen, ko se mi je Suki umaknil, da sem jaz napravil. Halo, si predstavljate? Govorim o Sukiju, ki če bi se raketa pokvarila, bi jo on mimogrede popravil, Nasinemu raketnemu strokovnjaku bi dal pa ene par okoli ušes, če bi bil kaj preveč pameten!

Ja, strokovnjak za vlamljanje sem postal poleti na morju, ko sem po kakšnem tednu odšel do parkiranega avtomobila in ga malo zaštartal, da napolnim akumulator al kaj jaz vem zakaj, še manj pa vem, zakaj sem  prižgal luči in jih pozabil ugasniti. In daljinec ni delal, jasno, vse ključavnice na vratih imajo pa en idiotski sistem varovanja, kukr enkrat levo, dvakrat desno in se trikrat levo … Jasno, vsi lopovi poznajo kombinacijo, lastniki pač ne. Lastniki pritisnemo na gumb in se zadeva odpre. Če imaš elektriko v akumulatorju, jasno! Kakor koli, spravil sem se vdirati v moj avto ob dvanajstih, po največji vročini, brez majice in kape, s hrbtom obrnjen proti soncu, a me ni peklo, ker me je švic od togote hladil, zvečer sem pa popizdeval, kakopak. Opečen ko purman na zahvalni dan, ki ga pripravi nevešča gospodinja. Ampak, sem se naučil vdreti v avto brez prevelike škode in ker smo to hitro pripravili, smo še v Situlo skočili na čaj, da se pogrejemo, na vhodu imajo pa vitrino s torticami in mi je padu cukr in ker je kot nočni portir ravno stregel sam presvetli direktor Jurček, ki je kukr eno pivo za rojstni dan omenjal pred dnevi, mi je eno rezino postregel. In se je prilegla, res. Potem sem šel pa domov in za vsak slučaj izklopil telefon, ker nesreča nikoli ne počiva, jaz sem za danes svoje dobro delo pa že opravil …

šini Razno

Brenčijo luči v jutrovi megli
Mežikajo oči na plakatu iz pravljice
Gledaš tigre, leoparde in mravljince.

Zidajo se oblaki v palače peska
Se bliža nevihta in usta široka nemo kričijo
Nočna metafora posili sončno.
Dan pretaka solze iz čaše skrbi.

Pravljico po telefonu želiš?
Ozvočen smeh te grize v trebuh
Orel visoko leta, backa v naročje dobiš!

Bacek pogleda iz žalosti,
Jedka rumenina mu zapre oči
Podre ga piš resničnosti.
Zaspi, zaspi …

Pozdravlja te
Tvoj bacek na baterije.
(Andreja Bole)

Po pravici povedano ne vem, kdo je ta gospodična in kje sem staknil tole pesmico, ampak ker danes tudi naš Baco prihaja v trideseta, pa naj bo, ne?!
Fotografija je iz enega prvih ParkXtremov, ki si se jih udeležil, želim ti, da te konj nikoli ne bi vrgel s sebe! Ah, kaj bi bili skromni, tvoj rojstni dan je danes – naj ti bo ženska pokorna in naj si tvoj konj nikoli ne zlomi noge!

šini Razno

imenovan tudi Carlito 40 let danes s.p.! Čestitke k spremembi imena in dobrodošel v klub! Mi te imamo radi, saj veš, kljub temu, da nam internet ni delal sedem dni, ko si prišel nekaj popravit, kljub temu, da je stenska polica, ki je Bjanka sploh še ni obremenila, pod lastno težo pristala na njeni glavi kakšno uro po tem, ko si pospravil orodje, kljub temu, da iz našega zidu gleda kakšnih milijon žic za telefon in internet in se jih nihče ne upa niti pritaknit, dokler dela, čeprav nikomur na tem svetu ni jasno, kako to sploh še dela, kljub temu, da si v knjigarni na popolnoma na novo obnovljenem spomeniško zaščitenem zidu zvrtal luknjo, ker si bil prepričan, da tam tiči napaka v električni napeljavi za svetila in smo potem, ko tam v tisti luknji seveda ni tičal problem, poklicali profi električarja, ki se je samo praskal po glavi, kako da luči sploh svetijo in mu ni bilo jasno, kako je vse skupaj zvezano, da je vse odrezal in na novo navezal, kljub temu … Ah, lej, saj veš, da te imamo radi, če ne ne bi v Parku pred leti objavili nagradnega vprašanja, čigav je popolnoma uničen avto (ki je bil tvoja last, jasno, ker nihče drug ne bi imel jajc s takim se po cesti kazat!), parkiran na glavnem trgu in dali tvojo telefonsko številko, kamor lahko tekmovalci pokličejo! Ali pa tvoje fotografije z oglasom, da iščeš ženo in da te zanimajo samo resne ponudbe in ni naša krivda, da se nobena ni javila …

Kakor koli, naj ti bo naslednjih 40 prav tako enostavnih in brezdelnih kakor so ti bila prva!

Takole je pa bil slišati pogovor med človekom, ki je poklical za nagradno igro in Karlosom:
Jaz vem, čigava je popolnoma uničena lada samara na Glavnem trgu.
Ni čist uničena!
A?
Lada samara ni čist uničena!
No, saj je vseen. Lastnik je Karlos.
Ja, vem …
Kaj je za nagrado?
Kakšno nagrado?
Ker sem uganil, čigav je avto …
A?
S kom pa govorim?
S Karlosom!
tu-tu-u-tu-tu …

šini Razno

Osvetlitev je bila sestavljena iz dveh doma sestavljenih reflektorjev in svinčenih akumulatorjev, je zapisal Klemi ob svojem najnovejšem videu. Odšla sva v Pihalnik in ni nič povedal, da bo testiral osvetlitev in da bom glavni igralec in scenski delavec obenem. In opremljevalec in vse. In da bom zato, ker je imel Klemi v nešteto vrečah svinčene akumulatorje in reflektorje in kamero in kaj jaz vem kaj še vse, jaz opremljal z obema štrikoma do dol in razopremljal z obema štrikoma do gor. In se neštetokrat sprehodil v luknjo in nazaj, da je malo osvetlitev spremenil in testiral. Pa malo po štriku gor pa malo dol, pa malo desno in malo levo, pa po blatu, pa tle mal delaj … OK, saj tako zelo hudo ni bilo, glavno da sva bila v akciji pod zemljo in da je mali Kusturica užival v svojem undergroundu … In tudi ni zelo zahteven režiser, le občasno tečen in len, a ko mu je šlo, kot je hotel, je bil kar sprejemljiv … Na koncu je rekel, da je hotel še avto zapeljati na pokrov, da jaz ne bi mogel ven, a sem imel na srečo jaz njegove ključe, je pa zato na vrhu kadil, da mi je nagajal. Ker je temperatura v jami mnogo višja kot zunaj in vleče not za popizdit in sem v zadnji ožini namesto kisika šibal na nikotin. Kar je, če potegnem črto, tudi kul …

šini blogXtreme

Pred leti, no, pred leeeeeeeti, ko je bila moja soproga prvič noseča in še nisva vedela, kako se stvarem streže in sem jo opazoval tako okroglo, kako lika perilo, sem se ponudil, da ji pomagam. Likalnik in jaz nekako ne greva skupaj, a kot sem rekel, takrat je bila prvič noseča in jaz sem prvič postajal oče in še nisem vedel, da noseča soproga lahko lika do odhoda v porodnišnico  pa to … Sem poskusil, celo nekakšen šnelkurz sva imela, a na koncu ugotovila, da sem nesposoben za kaj kompliciranega, za rjuhe, brisače in kuhinjske krpe sem bil pa dober. Aja, pa žepne robčkem jasno, takrat še ni bilo papirnatih!

In sem nekega dopoldneva vstal, spil kavo, se oprhal in potem kar samo v spodnjicah vkorakal v dnevno sobo, itak ni bilo nobenega doma. Sem prebral še časopise potem pa v trenutku inspiracije vklopil likalnik in začel likati rjuhe. Pa, seveda, ker je bilo to leta nazaj, sem navil še en oster rokenrol ful naglas in potem malo v ritmu drajsal tisto vročo pizdarijo in ker je bilo to res dolgo nazaj, je bilo moderno to početi s čikom v ustih. Likal (in migal) sem s hrbtom obrnjen proti vrtu. Celo steno imamo v steklu, brez zaves, pa ne zato, ker bi bili revni temveč zato, ker z vrta nihče ne pride. A nenadoma me je nekaj prešinilo, da sem se obrnil in zagledal soseda, kako se je ravno hotel izmuzniti proč. Je prišel nekaj vprašat, a si je, preden je vstopil, ob pogledu name seveda premislil in poskusil oditi neopaženo. Mi je žal, ker mu ni uspelo, ker nama je bilo še kar nekaj časa nelagodno, ko sva se občasno srečala …

Zakaj pogrevam to zgodbo izpred let? Ker bi mu bilo zdaj, če bi občasno pokukal v dnevno sobo, verjetno še manj jasno pa še kakšno policijo bi poklical. No, policije morda ravno ne, kakšno ustanovo bi pa zagotovo obvestil. Sem prepričan! Zakaj? Ker pri nas zdaj v dnevni sobi zgleda takole: stopim noter, grem do soproge, ji podam roko (uradno, kakor pred kakšnim sestankom!), potem jo poljubim. In tako iz dneva v dan. Prav tako je z mojimi sinovi. Stisk roke, uraden, možat, iskren, močan, potem poljub …

Ja, vem, kaj si mislite! Isto, kot bi si mislil sosed, če bi spet pokukal: KUKU, je tam gor pri vas kdo doma?!

Ampak, imam popolnoma racionalno pojasnilo. Kroksi, debela preproga … Je že vse jasno? Ni?! Ko samo približam gobček moji soprogi ali otrokom, z njega že s pol metra skoči iskra statične elektrike na njen obraz. Ali otroški. In so se me izogibali kakor hudič križa, dokler nismo ugotovili, kako se lahko neboleče razelektrim, preden jim pokažem malo nežnosti. In zato imamo zdaj pri nas doma vsakič, ko se raznežimo, najprej stisk roke in šele potem poljub. No, pravzaprav stika ne smemo prekiniti, poljub pride, ko se še rokujemo!

šini Razno

Samo danes in nikoli več! Naj ti bo lepo tam, kamor si se skril za par dni!

Fotka iz časa, ko je bil še tajni agent 021 …

šini Razno

Vauuuu, poglej to vponko!

Shit, poglej patent na tej torbi!!!!

Halooooo, si že vidu takšno kul popkovino?!?!?!?

Tako nekako poteka pogovor med Klemijem in mano, ko Jerca iz Ljubljane prinese vrečo, polno jamarskih dobrot. Ni razumela, zakaj je Klemi vse svoje stvari vzel s sabo v stanovanje, kakor moja preljuba soproga ni razumela, zakaj premetavan vponke po rokah in gledam vsako posebej, če so pa vse iste. Ja, so, ampak določenih stvari se pač ne da razložiti. Sem se počutil ko majhen otrok za novo leto, takoj po obisku dedka Mraza, ko sem jih občudoval. In poslušal, kako so cingljale … Ja, vem, že jutri bodo umazane od blata in odrsane in obtolčene in si ne bom več vzel čas, da bi jih občudoval, ampak, ko so nove … Pa torba! Saj imam tri, ampak ta je ravno prave velikosti, pa še rumena je. In en tak res čist enostaven patent za zavezati ima. Genialna ideja z zatičem pa to, le kdo se vse to spomni!? Ja, vem, umazala se bo, obrabila, natrgala, ne bo več varna in bo romala v smeti, verjetno še letos, a si nisem mogel kaj, da si je ne bi nadel na hrbet. In uravnal dolžino naramnic. Pustil sem malo več, zaradi jamarskega kombinezona. Ja, človek mora misliti vnaprej, zato pa smo homo sapiensi, ne?! A ker bo  večino časa bingljala med mojimi nogami, obešena za D vponko, sem preveril še dolžino prusika. In odmeril ravno pravo, da ne bo moteče …

Ja, moja soproga je samo odkimavala z glavo in se odpravila v posteljo, jaz pa k delu, a ko sem okoli štirih zjutraj končal, si nisem mogel kaj in sem skočil še v garažo in s pasu odvezal staro popkovino in zavezal novo. Ja, to so stvari, od katerih je odvisno tvoje življenje. In sem držal v rokah svojo staro popkovino, jo malce pregledal in kar nisem mogel verjeti, čemu sem do tedaj zaupal svoje življenje. Saj ne, da bi bilo kaj narobe z njo, le nova je toliko boljša! OK, novejša, lepša …

S Klemijem je bila ista zgodba, ki je ženske nikoli ne bodo razumele. S kakšnim pivom preveč v riti je z žurke domov prišel in prav ko jaz začel sestavljati svoj pas. Čeprav naj bi šla v jamo šele čez dva dni! Pa poskusi potem ti razložiti punci, zakaj moraš to storiti prav tedaj. OK, danes se je tudi njemu to zdelo malo čudno, pa nevarno tudi, saj veste, kakšno pivo preveč v riti pa ti potem delaj vozle, zato sva danes s Klemijem še enkrat preverila, kako je vse skupaj sestavil, ker danes spet šibava v podzemlje. In ker sem bil res vesel in dobre volje, pričakovanje pa to, sem mu dovolil, da je eno vrečko vponk vzel s sabo domov. Novih, jasno. Da bo preveril, če so ok pa to. Ker jaz ga razumem, jasno, vem kaj moški, pravi moški potrebuje!

šini Razno