Žigi, ki tudi ne spi, ker študentje spijo podnevi, ko bi morali biti na faksu, ponoči, ko bi morali spati, pa žurajo, mi je poslal mail.
Veš kaj sem razmišljal, sej ne velikokrat, ampak s tem sem si res belil glavo. Ko ne pišeš bloga, to pomeni, da to obdobje ne živiš adrenalinsko in ne delaš vragolij?
Sej odgovor mi je jasen, no. Samo vseeno, tako retorično vprašanje. 
Je dal tudi meni misliti, priznam. Sem se spomnil tiste Seinfieldove, s čim vse se ukvarjajo znanstveniki. Impresioniran je bil nad brezsemenskimi lubenicami. In se spraševal, kaj dajo v zemljo, da zraste brezsemenska lubenica. Saj te zadeve zrastejo iz zemlje iz semena, ne?! Seinfield se je dal podučiti o tem in je razmišljal, kakšni znanstveniki so se ukvarjali s tovrstno zadevo. Za brezsemensko lubenico so menda kar petnajst let raziskovali in probavali, preden jim je uspelo! Nekateri znanstveniki se ukvarjajo z iskanjem zdravila za aids, bolezni srca, raka …, ti pa ne. Ne! Oni so se odločili, da bodo petnajst let svojih življenj posvetili lubenicam, ki ne bodo imela semen. Da je to mnogo bolj pomembno! Seveda tisoči brez potrebe umirajo, to je res, ampak ta semena, to pljuvanje teh semen, to se mora nehati! Ste kdaj poskusili pobrati mokro peščico s tal? Saj to je skoraj nemogoče …
Žigi je podoben tem znanstvenikom. OK, seveda ne po delu in trudu, temveč po izbiri materije, o kateri bo razmišljal!
Če nič ne napišem na blogu, potem spim oz ne delam nič pametnega? Saj nič pametnega niti ne počnem, tudi če o tem pišem, jasno, ampak akcija je, tudi ko o njej ne pišem. Jasno. Pišem pa zato ne, ker nikogar normalnega ne bi vsak dan zanimalo, kako skačem po isti jami. Ali podobni jami, če sem bolj natančen. Že tako pišem o ničemer, potem bi bilo pa še bolj neznosno, ne?!
Zadnjič sem hotel napisati, kako sem šel kupit LCD TV za mojo soprogo. Si ga je zaželela za v spalnico. OK, nekako si ne predstavljam televizije v spalnici in kaj bi to pomenilo za najino nočno življenje, a me je odgovor, zakaj ga potrebuje, prepričal – če bo kdaj bolna, bo kar v spalnici televizijo gledala. Kar je kul. Na srečo zadnja leta ne pomnim, da bi bila kdaj bolna, ampak človek mora biti pripravljen, ne?! In sva odpeketala v BigBang (ali kako se že imenuje). To je zame vedno posebna izkušnja. Tam pri njih vedno eksperimentiram. Tudi tokrat sem. Sem se zapodil do police s televizorji in se postavil morda pol metra pred prodajalca. Nisem ga ogovoril, le stal sem in ga opazoval. On je nekaj brskal po računalniku, Monika zadaj se je pa rolala od smeha. Prisežem, da me model vsaj pet minut ni niti pogledal! Jaz sem pa stal, odločen, da ne odneham. In se je vdal ter vprašal, kaj bi potreboval. Sem mu povedal, tudi kako velik naj bo tv, a se z mano ni strinjal. Da mora biti večji. Sem mu uradno ugovarjal, pa se še vedno ni strinjal z mano in me je rinil proti večjim ekranom. Sem še bolj ostro ugovarjal in mu dokazoval, da po izračunu dolžina diagonale krat 3 dobim ravno takšno razdaljo, ki jo imam v spalnici, pa se mu še ni dalo dopovedati, hkrati pa je začela dvomiti tudi Monika. To me je zabolelo! Izdaja v lastnih vrstah. Stala je pet metrov stran in cvilila, da se res ne vidi dobro, jaz pa sem jo povlekel bližje (na razdaljo, iz katere bo gledala tv v spalnici), a jo je prodajalec potegnil malo bolj stran. In sem spet protestiral, da se njegova dva metra meni zdita bolj podobna trem metrom, pa se model ni dal. Res! Sem mu rekel, da sem visok 1,9 metra in sem se ulegel na tla. Ter ga vprašal, če je od moje glave do njega samo 10 cm. Potem se je vdal, a še vedno rinil k večjim ekranom. Dokler nisem zagledal modela, ki sem ga izbral že na mimovrste. In je bil skoraj 70 eur dražji pri njih. Seveda mi je bilo to ful čudno, ampak je prodajalec mirno pojasnil, da je prek interneta vse ful cenejše in da on tudi tako kupuje. Zato sem pri njemu vzel samo stenski nosilec in odšel domov. Da bi prek neta naročil tv, a je Monika slučajno odprla mercartorjev reklamni časopis, kjer so imeli podoben tv, samo še cenejši. In sva odpičila k najboljšemu sosedu, kjer so nama povedali, da se akcija začne šele naslednjega dne. Sem kar zakuhal, ampak, jebajga, takšna pravila imajo. Naslednji dan, ko sem bil spet pri njih, prav tistega modela še niso imeli, še naslednji dan, ko spet niso imeli, bi pa lahko naročili, sem popizdil in naročil televizijo prek neta. In montiral stenski nosilec, da bo šla televizija takoj ko pride kar gor. A danes sem dobil obvestilo, da se je nekaj zalomilo in da bodo namesto 3 do 4 dni potrebovali 12 dni. In da lahko storniram, če hočem in bodo vrnili denar. Nočem stornirati, hočem tv. Zdaj buljim v tisti nosilec na zidu, mi ni več zanimiv. Kar oglejte si fotko. Prvi dan sem kar ležal v postelji in ga občudoval, kako lepo sem ga zavrtal, pa v vaservago pa to, da sem zadevo celo fotografiral, zdaj mi gre že na jetra. Pa še zavese sem moral it danes s soprogo kupit, ker če imamo že novo spalnico in lepo pobarvano in nov radiator in nov jogi in posteljo in bo še nov tv, morajo biti pa še zavese nove, ne?! In so mi zdanji živec ven potegnili, ker sploh nisem vedel, da toliko zaves, kolikor so mi jih danes pokazali, na svetu sploh obstaja. In čeprav sva potem vzela tisto, ki so mi jo prvo pokazali in sem že mislil, da sem rešen, sva morala izbrati še, kako naj jih zašijejo – da bodo padale navadno ali valovito ali … In je prodajalka (zelo zelo prijazna in strokovna, temu ne oporekam!) za vsak različen šiv pokazala vzorec, da mi je čez ušesa para sikala, a me je na srečo rešil Tom, ki je poklical ravno v pravem trenutku, da sem se lahko malce umaknil. Je hotel samo vprašati, če gremo kakšno jamo poiskat in sem bil takoj za, verjetno se mu je zdelo pa čudno, da sem še kar klobasal z njim in spraševal po ženinem počutju in zdravju otrok pa to, ker res nisem hotel nazaj. Le kartico sem ženi dal in potem doma v nezavest padel, ko sem videl, koliko ta pizdarija za na samo eno okno košta!!!
šini Razno
