Damijan Šinigoj

Kitajci pravijo, da si moraš vzeti čas za prijatelje. Pa Šifrer jasno tudi. Mnogo premalokrat si namreč vzamemo čas za ljudi, ki so pomembni za nas. Žal. Ampak jaz imam takšne prijatelje, ki se jim nikoli ne zdi odveč vzeti si časa zame. Kar je kul, kakor koli že obrneš!

Včeraj je snežilo do boga. Saj ste verjetno opazili. Bil sem za računalnikom skoraj do štirih, potem sem skočil pod tuš in mi je še kava zadišala in sem si jo skuhal, pil sem jo pa kar v temi v dnevni sobi in opazoval vrt. Zasnežen vrt. Lepo. Sem spil kavico in kar v gatah skočil še na teraso in potresel tendo, da je količina snega ne bi raztrgala potem pa ves zadovoljen zavil v posteljo ter kmalu zaspal. Dokler me ni zbudilo ropotanje po hiši. Sem pogledal na uro in mi nič ni bilo jasno, ker je kazala pol sedmih. Zjutraj! Pokličem Gašperja, kakšne vaje imajo in mi mirno pove, da nas je čisto zametalo in da morajo skidati. Še manj mi je bilo jasno. Dvignem roleto in bi me kmalu kap. Snega skoraj do strehe in še kar je naletaval! Hudo. Prava zima pa to. sem razmišljal, ali bi jim šel pomagat, a sem vmes zaspal. In nisem več razmišljal. Potem je zazvonil telefon. Ob pol devetih. Zjutraj. Evo, dan je šel v maloro. Oziroma nočni počitek. Klicala je makedonska pisateljica, s katero naj bi se danes dobila na kosilu in je prihajala iz Ljubljane. Da odhaja na vlak. Še ves zaliman spet pogledam skozi okno, snega je še več. Potožim ji, da morda pa današnji dan ni najboljši za potovanje, ker je snega res ful ful veliko. In da ne bom mogel po njo na železniško postajo. To je ni motilo, je rekla, da bo vseeno prišla. OK, nisem ugovarjal, sem skoraj v hipu spet zaspal, a ni minila niti ura, ko je zvonila budilka. Sem vstal, skuhal kavo, na hitro preletel dnevne časopise in se potem začel pripravljati na pohod v Gogo. In je bilo videti, kot da se odpravljam v visokogorje. Res. Oblekel sem sicer kavbojke, a sem nataknil tahude gojzarje za v Himalajo, nataknil šem se gamaše, oblekel planinsko bundo in tahude rokavice in se zapodil v divjino. Do mesta imam sicer 6 minut hoda, a sem bil ves zaspan pa še telefonaril sem, nisem kaj dosti gledal okoli. Pa itak je bilo vse pod snegom …

V Gogi si naročim kavo, kliče pisateljska kolegica, da bo zamudila, ker vlak stoji pred zametom, vmes pride Klemi. Pijeva kavo, debatirava o tem in onim, potem me vpraša, zakaj sem tako planinsko napravljen. In mu začnem razlagati o zametanih avtomobilih in ogromnih nanosih snega pred mojo hišo, model se rola od smeha. OK, priznam, razlagal sem mu, da sem Maksu naročal, naj si obuje gamaše, a ker sem napol spal, se nisem mogel spomniti, kako se gamašam reče, ampak to ni bilo tako zelo smešno. Mislim, vsaj ne za takšen smeh, ki ga je rolal Klemi. In ni mogel več zdržati in je ponosno priznal, da sta si včeraj ponoči s Sukijem vzela čas zame in s ceste in sosedovih parkirišč zmetala sneg pred mojo hišo. Carsko. Ampak res! Sem se kar stopil od ganjenosti. Evo, takšne prijatelje imam, ki jim ni težko nekaj narediti zame. To cenim, res!

Zgornji fotki sta posnela moja ljuba prijateljčka na akciji, pa Klemi je povedal, da ju je nekdo iz bloka prek ceste fotografiral, da je opazil bliskavico. Žal mi je, da tisti, ki je fotografiral, ni poklical še policije, bi bilo zanimivo. Ker bi ju mirno zatajil, da ju ne poznam! Spodnje fotke pa pokažejo, kaj sem jaz videl in zakaj sem bil prepričan, da je hudo snežilo. Človek se seveda mimogrede upravičeno zmoti, je pa res, da bi lahko pogledal k sosedom, pa nisem …

Na vrtno stran je pa lepše, pa še kidati ni potrebno!

Aja, Monika je rekla, naj modela zdaj kakšen teden ne hodita na kofe, ker ne more garantirati za vsebino skodelice, meni je šlo pa na živce predvsem to, da se je Suki z urinom podpisal v sneg. Pa to me še ne moti toliko kot dejstvo, da je pisava pa Klemijeva …

šini Razno