Ogrevani sedeži
Sneg pada in pada, Krsto pa je končno kupil nov akumulator. Suki mu je predlagal, naj kupi tistega tadragega, da bo zdržal 10 let, a sem ga postavil na realna tla. Da je škoda tako dober akumulator kupovat, ker avto ne bo zdržal več ko leto in pol. In je kupil tapocenskega in sta ga s Klemijem skupaj montirala. Vmes sta pa še trikrat k meni po orodje prišla. In sem to moral videti na lastne oči in sem zakurblal mojega tovornjačka in se odpeljal pogledat. Akcija je bila carska, ker sem verigo izgubil in sem driftal gor in dol, ampak zakopal se pa nikjer nisem kakor Klemi, ki ima super zimske gume, ki so dobre samo še za opice v živalskem vrtu, pa še tiste se lahko poškodujejo med padcem, ker se na njih guncat itak ne bi mogle. OK, dobre so pa res morda za bok kakšne ladje, potem se pa že neha. Kakor koli, smo se zabavali z mojim tovornjačkom, na koncu smo pa pred blokom ustvarili pravcati prometni zamašek. Zdaj vem, zakaj imajo policisti šolo! Najbolj je užival Robert in mi je žal, ker mu nisem zaračunal zabave!
Klemi se je odpeljal domov, jaz tudi, Krsto in Robert pa peš v blok, saj smo štale delali pod njunim oknom. Sem opazil, da je Krstotov avto prižgan, Krsto pa ni opazil, tako da ga bom zjutraj vprašal, ali je kaj nafte v rezervoarju ostalo! Še preden pa sem dobro parkiral, je že prihitel Klemi k meni. Je Krstotu pomagal akumulator privijačiti in ker je imel ravno zalet, se je odločil, da še Ladkotu armaturno ploščo nazaj privijači, da ga bova končno lahko odpeljala še na zadnje popravilo k mojstru Krevsu. In mi je deloval kar strokovno, nič ne rečem, samo končna bilanca je pa za en kurc, če sem povsem iskren. Zrihtal je, da lučka v naklonomeru gori in da meglenke delajo, je pa vmes pokvaril brisalce in ventilator! Sva na pomoč poklicala mojstra Stibrota, ki si je zadevo prišel ogledat v živo, ker kar ni mogel verjeti in tudi ko je videl, ni verjel. Je Klemna električarja spraševal, če je zvezal tako ali tako (jaz sem imel občutek, da se pogovarjata kitajsko) ali kako drugače, Klemnu se je pa čedalje večji vprašaj nad glavo risal kakor v risanki. Na koncu je priznal, da nima blage, kaj je naredil in kako je zvezal, je pa priznal še, da se je v armaturi nekaj pokadilo in je zdaj prestrašena še moja soproga, če bo ponoči kaj zagorelo … Smo skočili še do Milana, kjer mi je Stibro toplo položil na srce, da če mi bo kaj v rit toplo med vožnjo, naj kar mirno ven skočim, ker Ladko nima ogrevanih sedežev! In grem jutri po gasilni aparat, Klemi pa surlo vleče. Čeprav, pač ne more biti za vse, ne?! Se je pa dopoldne, ko mu je bencina zmanjkalo, izvrstno znašel. Je zaprosil dva cestarja, če ga malo s ceste porineta in sta ga, torej ni nič pešačil. Sem ga vprašal, zakaj ju ni prosil, da bi ga kar domov porinila in je rekel, da je pomislil tudi na to možnost, a da sta modela imela lopate v rokah in se ni hotel preveč hecati …
