Damijan Šinigoj

Pred leti sem se na poti ustavil pri teti na kavi, ki je delala na občini. OK, vem kaj boste rekli, da je to kontradiktornost. Občina in delo?! Ne bom se spuščal v retorični spor z vami, sem samo spil kavo in že skoraj odšel, ko je teti zazvonil telefon. In sem nehote poslušal, kako je prodajala svoj avto. Star in uničen kos pleha, ničvreden, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem slišal, koliko bo iztržila zanj. Itak da me je zanimalo, kako ji to uspe in mi je prostodušno priznala, da je takšno nenormalno ceno dosegla zaradi registracijske tablice. Je imela čudovite, lahko zapomnljive številke (kar morda ni dobro za kriminalce!?) in model je avto od nje kupil samo zato, da je lahko potem snel tablice in jih namestil na svoje bolj prestižno vozilo. Lokalni obrtnik, poln denarja, jasno. OK, nič mi ni bilo jasno (še tudi zdaj mi ni, meni je namreč vseeno, kaj piše na tablici in nikoli ne izbiram!) in sem odšel, na občinskem parkingu pa sem malce pogledal po voznem parku in se mi je posvetilo. Sami drekci pekci od avtov, podplačani uradnički si dražjih in boljših pač niso mogli privoščiti, registracije pa takšne, kot bi bile naročene po meri za najboljše! Jasno, vsaka občina je dobila nekaj dobrih tablic in te so si zase vzeli uradnički. Majcen plus, če si vsaj približno blizu korita …

Na to štorijo sem se spomnil danes, ko smo pri Milanu kofetkali in koktali in smo se zbirali iz ure v uro, kot da Milan kaj zastonj daje. Na koncu je uletel še naš najmlajši in najbolj obetaven režiser in bilo je, kot bi jagnje bogo spustil med stekle volkove. Namreč naš mladi režiser bo posnel film in potrebuje dva avtomobila. Enega malo bolj prestižnega za igralce, ima že nagledanega pežoja kabrioleta za 3 k evrov in enega vsaj na zunaj dobrega, ki ga bodo igralci sesuli. In se je najprej Krsto spustil v barantanje z njim, da naj on kupi za 3k evrov kabrioleta, on ga bo pa potem od njega kupil za 2 k evrov, potem se je vključil še Suki, ki mu je želel prodati svojo nepremičnino za 230 evrov, da jo lahko sesuje. In smo se vsi poscali od smeha, naš mladi režiser pa se je začel braniti, da na vsakem smetišču dobi boljši avto za manj denarja. A ni računal na prevozne stroške, ga je takoj podučil Suki (ki nepremičnino da tudi zastonj, sem prepričan, če jo le kdo izkoplje spod snega in umakne spred hiše!), pa smo mu pokvarili posel, ker smo ga spomnili, da se tudi z njegovo nepremičnino ne bodo pripeljali na set, ker ima kiler uničen, potem je pa še Krsto pristavil lonček, da naj tudi akumulator odšteje, ker da ga je njemu obljubil. Ja, podjetni Suki. Je prodajal ko raztrgan trgovec, res. Na Krstotovo vprašanje, koliko je akumulator star, je odgovoril, da mesec ali dva, na moje vprašanje, zakaj je dal nov akumulator v avto, ki se ne premakne spred hiše že skoraj slabo leto pa me je le grdo pogledal. No, smo tako drug drugemu kvarili posel (ker smo imeli napačno predpostavko, da v slovenskem filmu je denar!), vmes smo še Grdinu vsi razen mene telefone prodajali, Robertu pa malo rabljene napihljive lutke (čeprav tukaj ne bom omenjal, kaj počneta v dnevni sobi s cimerčkom!), ko smo premetali dovolj denarja, pa smo najbolj izkušeni potegnili ven in je kot zadnji prišel Suki, ki je klel, da ni za ponovit. Ker ga je doletela runda, jasno, Milan vedno zadnjega ujaga za vse!

Smo se odpeljali v center, da smo premaknili Krstotovo nepremičnino z mojim avtom (sem že profi šleper, sem dobil izkušnje z Ladkotom!), vmes mu je pa Robert še malo brisalec pokvaril, ker se je kukr ene indijance z lokom igral ali nekaj takšnega, mi je bilo pravzaprav nerodno vprašati, ker je bilo očitno, da ni vzel jutranje tabletke … Mi smo nepremičnino parkirali, eden od garačev je pa še do Milana skočil, ker do plače manjka še par dni in v domačem sekretu ni več papirja, ampak to je pa že druga zgodba. Sem predlagal šparove reklame, pa so se vsi zbunili, da so preveč gladke in barvne, da samo razmažeš in bolj švoh obrišeš in smo zaključili temo. Aja, vmes sem pa registrsko tablico opazil in se spomnil občinarskih …

Danes bo menda sneg, čeprav še nič ne kaže. Sem celo razmišljal, da bi se na Primorsko odpeljal malo veter pogledat, pa nihče ni bil za akcijo. Sami mladi zapečkarji okoli mene, ki počasi prihajajo v leta. Razen Grdina, jasno, ki se je odpeljal v Ljubljano žurat in me na pol ure kliče, če pri nas že pada, ker mora še domov priti in sem ga okol pol štirih zjutraj nekam poslal!

šini Razno