Damijan Šinigoj

Ko pravijo, da pazi, kaj si želiš, ker se ti lahko uresniči, že vedo, o čem govorijo, po novem pa ve tudi moj zvesti bralec Marko. Ves lep je prišel do mene s fotoaparatom, da se bo šel prvič peljati z Ladkotom. Sva za dobro vago vzela še Roberta, ki se je takoj usedel zadaj, ker on že ve. Pa še talepe teniske si je obul, kar je pomenilo, da kaj veliko ven ne bo hodil in da si tudi rok ne namerava mazati in hrbta uničevati. Smo se pelkali tako bolj na izi, ker sem tudi sam imel bolj takmašno obleko, a je bilo za Markovo deviško vožnjo kar ok, je menda užival in celo eno drevo prav ročno umaknil s ceste, potem smo pa zapeljali na bolj razrito uradno cesto Novo mesto – Spodnji Duplek in se je zgodilo, kar se rado zgodi v takšnih primerih, ko greš res na izi in lepo oblečen. Nismo zleteli s ceste, nismo se zaleteli ali zataknili, le nasedli smo. So bile kolesnice tako globoke pod lužo, da so vsa štiri kolesa obtičala v zraku in se je Ladko obnašal kakor da je na avtomehanični dvigalki. Me najprej ni preveč zaskrbelo, ker sem mislil, da bomo zrinili nekako in sem bolj po trdi zemlji hodil (lepi čevlji pa to, saj veste), potem sem se pa malo sklonil, posvetil (ja, tokrat je bila svetilka dobra!) in spoznal, da je hudič šalo vzel. Ker sem že bolj v letih, je poprijel Marko in poskušal (računalničar in fotograf) z nekimi vzvodi pa to in mu nisem hotel jemati veselja, ko si je rokice mazal, hkrati sem pa profesionalca Roberta opazoval, ki je dajal vtis, da dela ko stomater in se trudi in išče rešitev, a je bilo dovolj le njegove čevlje pogledati in ti je bilo takoj jasno. Da se strokovnjak zelo uspešno izmika delu, ampak to na tako čudovito zapleten način, da ga nisem hotel zatožiti Marku. Ki je kakor Arhimed premikal Ladkota pa potem ni šlo in sem potem jaz suvereno izvlekel tisto vrečo, ki se napihne z izpušnimi plini in dvigne nepremičnino, a kaj, ko sem pozabil dati zrihtati izpušno cev in so izpušni plini pihali bolj bogemu Maku v nos kakor v vrečo …

Jah, nič, je bilo potrebno vzeti navadno ročno dvigalko in ko sem jo podlagal, da ni šla pregloboko v blato, sem si prvič malo rokice umazal, ampak zaskrbljen pa še nisem bil, to pa ne, šele potem sem malo švicnil, ko sem še tisto železno rusko pizdarijo polomil in ni šlo več ne gor ne dol. Markec jo je hotel seveda kar tam popraviti, čeprav nismo imeli stružnice in podobnega orodja in ker ni šlo, je Arhimeda pomaknil na zadnji konec Ladkota, vmes je pa tudi Robert spoznal, da bo potrebno zavihati rokave ker drugače bomo kar tam ostali in se je bogec umazal, jaz sem pa noter rinil naprej in nazaj, čeprav nikamor ni šlo, ampak potem nam je nekako vseeno uspelo in smo pičili domov. S čudnim zvokom, verjetno sem izpušno cev nekaj vznemiril … Pred hišo sem se obema opravičil, a je bil Markec vseeno vesel (dokler seveda ni prišel v Patriota, kjer ga je bogica boljša polovica čakala kar nekaj debelih ur, saj ji je rekel, da pride čez pol urice, celo po telefonu ji je to ponovil, ko je Ladko še stal v blatu kakor ulit v beton in je pot lil z njega, z Roberta pa ne!) in je rekel, da je bilo kul in sem se počutil kot Winstor C. ki je tistim tam kri in solze obljubljal in so bili vsi veseli, čeprav ga potem niso še enkrat izvolili … Robert je pa nekaj nergal, ampak predvsem zato, ker je moral nekaj metrov peš do doma, ker ni hotel Markotove mamice avtomobilčka zasrat, oprati se v moji garaži kakor on se pa tudi ni hotel. Čeprav, bolje je peš stopiti kakor pa da te Tomasso zapelje k lokalnemu dilerju zdrave prehrane in moraš umazane čevlje ves čas v zrak držati, on pa v nogavicah vozi …

šini blogXtreme

Quentin Tarantino nekje razlaga o pomembnosti glasbe v filmu. Kako zelo pomembno je, kateri štiklc izbereš h kateremu prizoru in če ti rata, potem imaš občutek, da je lahko ob tem in tem prizoru lahko samo ta in ta komad in noben drug. Danes sem Klemiju naredil majceno uslugico in seveda takoj zahteval majceno protiuslugico. Je šek s svojim velikim avtom z mano po dve gips plošči, ker imam nova okna pa to in moram še nekaj tam nad roletami zapret pa to. Seveda kot izkušena mojstra nisva nič merila, ker ima itak velik avto, ampak ko sva v Merkur prišla in videla, da so tiste plošče dolge 2,5 m in široke 1,5 metra, sva že na oko ocenila, da ne bo šlo. In sva, mojstra, mimogrede poiskala salomonsko rešitev – plošče bova prežagala na pol, pa bo. Pa še celo mojster je rekel, da dve lahko tudi on preseka. Sem šel plačat, Klemi je medtem zadaj prostor napravil (kar je projekt, verjemite!), mojster je pa z nožem (!) odrezal zadevo, kar me je totalno presenetilo, jaz sem mislil, da moraš žagat. Ja, človek se vsak dan kaj novega nauči in sem bil ves vesel, ker doma ne bom rabil žagati ampak bom rezal, potem sem bil pa manj vesel, ker tudi odrezane plošče niso šle v avto po širini. Pa še dobro, da sem vzel tiste gips plošče proti vlagi, ker sva v vozilo rinila po največji plohi. Pa ni šlo. Stranke in mojstri so že malo z zanimanjem opazovali dogajanje (predvsem zaradi popolnoma nastlanega Klemijevega bolida, v katerega gre lahko samo zrak, kamoli gips plošče!), ko sva od ene plošče odrezala trak v širini 14 cm, pa se je njihovo zanimanje še povečalo. Ena plošča je šla not in sem si nož sposodil še za druge, meter sem pa vrnil, ker sva že imela mušter. In sva odrezala trak še od druge plošče, ki pa že ni šla več not, ker je zaradi prve plošče, ki je že bila noter, nisva mogla več dati po diagonali. Pa še rob sva odbila in jo malo zlomila, ljudje so se počasi že z zanimanje zbirali okoli naju. In ko sva začela od plošče, od katere sva že odrezala 14 cm trak, rezati še drug 14 cm trak, se je od nekod zališala štimunga iz risanke Ajeto. Nisem bil nič jezen, prav na smeh mi je šlo, res. Še posebej, ko naju je mojster nagnal iz priročne skadovnice zidakov, na katerih sva ordinirala, ker jih je pravkar prodal in naju je preselil na žaklje s cementom, ker sva morala razrezati vse plošče, da so šle v avto, vmes pa še en žakelj cementa, ampak tega nihče ni opazil. In sva se vsa bela od gipsa in premočena od plohe zadovoljna odpeljala. Klemi sicer ni bil povsem prepričan, če sem napravil dober biznis, a sem ga pomiril, da če bo razdrobljeno in te puzzle ne bom znal sestaviti, jih bom pa z gipsom poglihal pa bo.
Sva zavila na kofe, potem je pa Tomasso klical, če bomo kaj Ladkota 3 sprobali, ker so ga danes ravno zrihtali pa to in smo šli na en izi krog. Vsi lepo oblečeni, v sveže opranih hlačah in jaknah, ampak smo šli na izi in se nam ni imelo kaj zgoditi. V prtljažnik sem čisto za vsak šlučaj vrgel jamarsko čedalo, ki ima gor lučko in košček štrika, ampak to je blo itak brez veze, ker smo se odločili iti na izi. Ful na izi, ker smo bili lepo oblečeni. In smo se na izi lepo peljali, Ladko grize ko osel brez težav vse, dokler se nismo pripeljali vzporedno z železniško progo, kjer je bil teren malo nagnjen in zelo razmočen in je vozil Klemi in je Ladkota postrani lepo dol malo zdrsnilo in smo ustavili. Smo izstopili v blato do kolen, a kaj bi to, zadevo je pač potrebno rešiti, tle ni kej blefirati ali po prstih hoditi. Sva s Tomassotom najprej malo rinila ob prvi bok, da ni še bolj zadeva zdrsnila na štreko, ko je poskušal speljati, pa seveda ni šlo, potem sem se spomnil na štrik in čelado. In je Tomasso čelado posadil si na glavo in posvetil, a le za 3 sekunde, ker potem svetilka ni več delala, Klemi se je pa spomnil, da jo je nehote testiral v svojem avtu in da je dva dni non stop gorela, kar ga je čist fasciniralo. In smo štrik navezali na prvi odbijač in okoli drevesa in sva midva vlekla gor, Klemi je pa peljal naprej, a je zdrsnil zadnji konec še bolj na breg nad štreko, zato smo navezali zadnji konec in ga vlekli gor, medtem je pa prvi dol zdrsnil in je že bilo na tem, da bomo štreko zaprli, ko je na srečo slučajno poklical dr. Krevs. Je ravno končal s šihtom tam okoli devete ure zvečer in si je zaželel še večerne kavice, dobil je pa nas v težavah. Pravzaprav naju, ker je Tomasso, ki mu je sem ter tja malo lučka na glavi začela delati, pobegnil ko sto mater, ko so ga začeli obiskovati sršeni …
Sem dr. Krevsu pojasnil situacijo in je rekel, naj nič ne premikamo, da se bo takoj odpeljal v delavnico po potrebno orodje in da naj po štreki pridemo do tam, do kamor se on lahko pripelje in da bomo skupaj rešili. Vmes je pa še povedal, da je težava, ker se tam okoli menda medved sprehaja in da naj povem Klemiju, a sem se zafrknil in glasno rekel, da Klemiju ne bom nič povedal. Potem je seveda Klemi silil vame, da sem mu moral povedati o kosmatincu in je ŠE ISTO sekundo v blatu že opazil medvedjo sled. Res. Mislim, sled ni bila medvedova, le on je videl tisto šapo. Tomasso s čelado je medtem že bil na štreki in je krenil levo, midva s Klemijem sva bila pa prepričana, da bi morali desno. A je Tomasso silil in se ga ni dalo premakniti in sem hotel preveriti na google maps, pa mi je na nesrečo telefon crknil ampak sem bil vseeno prepričan, da moramo desno, Tomasso je pa trdil, da moramo levo, ker on ve, ker je včeraj glih zvezde gledal! Majke mi. Pa o zahodu in severu je nekaj trobezljal itak se mi niti sanjalo ni in da naj telefon prižgem le toliko, da bomo videli, kje je sever, čeprav ne vem, kaj bi mu to pomagalo, bi lahko tud tist mah gledali, k raste na severni strani, pa še vedno ne bi vedeli, kje je Novo mesto. No, jaz ne bi vedel. In smo našli salomonsko rešitev – nekaj časa hodimo levo, ker je Tomasso točno vedel, da bo čez petsto metrov en podvoz, če ne pa obrnemo nazaj. In ker je bila trdna trdna tema, smo na tračnico položili par kamnov, da bomo vedeli, kje dol zavit k Ladkotu, in smo hodili v Tomassotovo smer, ko je malo podvomil in je Klemi opazil, da za našimi hrbti bolj sveti, kukr da je tam veliko mesto pa to in smo obrnili, vmes smo še medveda menda slišali in je Klemi velik kamen pobral, da bo enega od naju udaril in si tako pridobil prednost in sem se tresel, ker jaz nisem imel čelade, potem se nam je zdelo, da smo vlak slišali in ko smo glih nazaj do kamnov na štreki prišli smo jih dol zbrcali, čeprav je Tomasso rekel, da so za danes vlaki odpeljali pa to in smo še malo hodili v pravo smer, ko je Tomasso na srečo pogledal nazaj in opazil vlak izza ovinka in smo komaj odskočili, potem smo pa že prišli do podvoza in smo čakali dr. Krevsa in njegovo deklico in ko sta prišla, sta ugotovila, da nimata ročnega vitla (drugo imata pa vse) in sta šla Klemi in Mojca (zato, ker sta sorodnika in dr. Krevs ne dovoli niti priložnosti za greh, drugače bi mene z njo poslal) nazaj bogu za rit po ročni vitel (aja, vmes smo še golfa od MEHANIKA rinl, ker nima rikverca in je šlo malo naprej z motorjem, malo nazaj na roke, dokler nismo obrnili!), mi smo se pa do Ladkota odpravili in smo ga hotl užgat pa seveda ni kresnil in smo hitro poklicali Klemija, ki je ravno spet do štreke se pripeljal, da naj gresta kar nazaj po rezervni akumulator (ja, jutri grem kupit novega!) in smo jim šli nasproti, ker je akumulator težak in verižica okoli Mojčinega vratu s profi akumulatorskimi kabli tudi in smo končno zadevo privezali, navezali in nacukali, da smo jo spravili v vsaj približno horizontalo in smo se lahko še en krog odpeljali, da smo se do konca zasrali in nas je potem krepko čez polnoč, ko smo končno oddrobili tisti ponedeljek v prafaktorje, lokalni diler zdrave prehrane zaprosil, če nas lahko kar zunaj postreže, da mu ne bi preveč lokala zasrali in strank odganjali …
Ja, takole mamo, bi lahko rekel resignirano, ampak saj kaj pa je alternativa?! A naj pred televizijo ležim in gnijem?! Hm, morda bom pa enkrat probal …

šini blogXtreme

Končno sem v Šolnovo odpeljal Francija in Rafkota, ki sta se med jamarje vpisala samo zato, da bosta videla jezero na dnu jame skoraj ob njuni hiši. Za dobro vago se nam je pridružil še legenda Tomaž, a ga imam na sumu, da samo zato, da bo lahko kritiziral moja pritrdišča, vozle, zanke … Saj vem, da me ima rad in da je godrnjal samo iz ljubezni in ker takšen pač je, ampak rokice so se mi pa vseeno malo tresle, ko sem bingljal dol in kritiško opazoval svoje vozle!

Kakor koli, v prvi dvorani sem že začel godrnjati, ker je svetilka delala za en klinc in sem počakal Francija, da mi je svetil, ko sem menjal baterije, a kaj dosti bolje ni bilo. Sem se pač vdal v usodo in začel napeljevati naprej, ko sem nenadoma ugotovil, zakaj tudi nove baterije ne delajo nič boljše od starih – na nosu sem imel sončna očala! Mah, se zgodi tudi najboljšim. Postavil sem jih na kamen poleg pritrdišča, da jih vzamem nazaj grede, da se med spuščanjem v žepu ali transportki ne bi poškodovala in je nekako šlo. V Šolnovem sem bil že ogromnokrat, ampak veselje je opazovati veselje ljudi, ki so dol prvič. In je zadoščenje za matr, ko potem pospravljam štrike in tovorim in kolnem in se potim … Ni bilo prehudo teh 130 metrov dol, res ne, tudi gor z vsemi tistimi štriki mi ni bilo prehudo, le ko sem prišel do predzadnjega pritrdišča, kjer so bila očala, sem pa že imel vsega počasi dovolj. Malce sem pa tudi pivo že sanjal, ki nas je čakalo pri vhodu v luknjo, v hladilni torbi. Jasno! Sem že pograbil očala, no, skoraj sem jih že pograbil, ko sem se spomnil, da bi bilo mogoče dobro prej pritrdišče razdret in štrik v torbo pospravit. In sem to storil, potem pa utrujeno rokico počasi stegnil proti sončnim očalom. So čakala lepo mirno na skali. Sem opazoval tisto roko v nerodni rokavici, kako se bliža očalom in razmišljal, ali bi morda rokavico snel (ko matice šravfam na pritrdiščih, jo vedno snamem, zaradi boljšega občutka!), potem pa zagrabil očala z mislijo, da mi pa že ne bodo dol padla. In še preden se je misel do konca scmarila v možganih, so očala iz tistih okornih gumijastih delavskih rokavic seveda zdrsnila v globino. Sem kar visel tam kakor klobasa v dimni kamri in nekaj časa sploh nisem dojel. Mah, v rit! Sem zavpil gor, da grem po očala in začel nazaj šravfati pritrdišče in tako do dol! Sem se dotaknil tal in za hip pomislil, da očal zagotovo ne bom našel, ker je jama res ogromna, a sem se vseeno odpel sprehodil okoli. Ni jih bilo. Sem se že sprijaznil z izgubo, saj se mi ni prvič pripetilo kaj takšnega in se spet pripel na štrik in nekajkrat zabrcal gor, ko sem pod nogami opazil še eno poličko, ki je prej nisem opazil.

Kaj pa, če so tam?

Poln kufer vsega sem že imel in se mi ni ljubilo še enkrat prepeti in tistih par metrov dol spustiti, in čeprav so možgani tulili, da naj grem kar gor, ker da jih tam itak ni in da je škoda matra, sem se vseeno spustil. In so bila tam. Ne preveč poškodovana, le eno stekelce je padlo iz okvirja. Hm, Rajko Banič pa res zna nardit očala, ki zdržijo tudi 100 metrski padec!

Sem jih pobral, spravil v torbo in pičil navzgor. Sem bil kar malo vesel, priznam, ampak po kakšnih dvajsetih metrih sem nekako posumil, da grem gor vseeno prelahko. Da bi me med nogami morala tiščati teža transportne vreče z vrvjo! In sem si meter ali dva dopovedoval, da tako lahko vlečem zaradi veselja, ker sem očala našel, potem pa vseeno pogledal navzdol in se skoraj zjokal. Globoko pod mano je na tleh ležala transportna vreča. Se mi zdi, da sem zaklel, lahko pa da tudi nisem in da se mi je takrat že sladko žvižgalo,  ne vem, a sem se enostavno prepel, spustil, zapel vrečo in pičil gor. In spet vse pospravil in ven pokukal že v mrak.

Potem pa k Franciju, kjer so ženske napekle ko za eno majhno ohcet in sem prepričan, da par dni čez nobeno oćino ne bom prišel, ker sem jedel. Res jedel. Splača se it v Hinje!

šini blogXtreme

Ja, vročina je pritisnila in paše malo v hlad podzemlja. Ampak glavni razlog ni le ta, pa tudi moj križ, ki se na štriku malo raztegne, največja stvar je mojega zlatega najstarejšega sina iz hiše spraviti! In smo se odpravili, malce pozno, jasno, ker se je Robert moral še malo po riti praskati. Vročina ni bila prehuda torej, se je že mrak delal, ko smo šli noter, nazaj grede je bila pa itak že noč in je bilo znosno, dokler ognja nismo prikurili. Ker smo imeli s sabo klobase, jasno.  Rešetko za peko sem po stari navadi na žerjavico vrgel, da se je mast neštetih že spečenih klobas in čevapčičev malo stopila in se je zadeva vsaj za silo sterilizirala in ko sem jo dol vzel, je kar žarela, da sem bil sam nase ponosen, kako za naše zdravje skrbim pa to, potem sem jo pa za hip odložil, da sem klobase našpikal in je cvrčalo na listju, da je bilo veselje poslušati. Sem imel občutek, kakor da poslušam sveže skovano in razbeljeno podkvico pritiskati na očiščeno konjsko kopito. Res. Saj vem, da vi tega zvoka še niste slišali, pa tudi vsi prisotni tam tudi ne, so pa lahko približno zavohali! Ker sem tisto rojstfrajasto pizdarijo, ki sem jo pravkar steriliziral, na plastične ovitke od klobas položil in so se seveda stopili in popolnoma zlepili na rešetko in je smrdelo, da se nam noben pošten medved, ki kaj da nase, ni upal približati! Je potem trajalo še nekaj časa, da sem zadevo spet spucal, da nismo klobas z okusom po plastiki jedli, a mi je uspelo, base so bile čudovite!

Domov grede sva se z Robertom malce potem še o filmih menila (ste gledali Gost Writerja od Polanskega?) in sem se mu pohvalil, da sem že skoraj 40 Giga serije dol potegnil, ki mi jo je on predlagal in je model mirno odvrnil, da naj kar zradiram, da ni nič vredna! Bi me kmalu fršlog udaril od šoka, kajti še dan prej mi je razlagal, kako super serija da je pa to in mi še celo mms poslal samega sebe kako prek video projektorja gleda to isto serijo, danes v avtu mi pa mirno pove, da je gledal samo par minut potem pa si od zehanja izpahnil čeljust in vse skupaj zradiral, nekje vmes, ko je še mislil, da je kul, pa še mene prepričal, da snamem. Ker nekaj mi je moral nazaj dati, ko sem mu že jaz ene par dobrih naslovov predlagal! Sem bil nekaj časa tiho, potem pa zahteval, da mi plača en dan internetne povezave, a se ni dal. Pogajanja še potekajo!

šini blogXtreme

Nova jamarja iz Hinj, kjer leži Šolnovo brezno, ki ima na dnu jezero, sta se med tečajnike vpisala samo zato, da bi obiskala Šolnovo brezno, jamo, ki jima leži tako rekoč pred nosom, pa nista imela znanja dol pokukat, raovednost je pa pekla. In sta šla na tečaj, pridno trenirala, da sta si nabrala izkušenj, ker jama je kar globoka in zahtevna, ko sta nabrala kilometrino in znanje in smo se domenili za datum, da sem z morja prišel, sta pa v zadnjem trenutku odpovedala. Oba upravičeno, jasno, ju bom pač peljal dol kakšen drug dan, ampak v soboto smo se ostali dol vseeno odpravili. Pripravnički, Miha, Tanja in jaz. Smer sem jaz dol vlekel, Miha je zaradi varnosti pa potem za mano popravljal, zadnjih 30 ali 40 metrov sem pa njemu prepustil, ker se več nisem spomnil, kje so pritrdišča. In Miha je večji car, on takoj vidi in najde ali zatipa. Ampak, Miha ne bi bil Miha, če ne bi od dol zavpil, da ne gre drugače kakor da bo na vrvi naredil vozel, skupaj torej zvezal dve vrvi. In je na platoju nad njim nenadoma zavladala smrtna tišina. Dejan, Jasna in Šventi (pa ne moj Šventi, on ma zdej punco in nima nobenga cajta, torej en drug Šventi, jamar, imenovan Nejc), ki so prej peli in skakali od radosti, so potihnili. Vozel? Vozel?????! Na tečaju so se to seveda naučili, kako prek vozla, ampak tečaj je tečaj, vozel v jami pa vozel v jami. In smo imeli še en hiter šnelkurz, da smo ponovili znanje, a je šlo seveda še vedno s strahom. Miha je počakal na pritrdišču Dejana, da mu je lahko navodila dajal, za njim sem šel dol jaz, da sem navodila Šventiju dajal, potem bi pa moral na pritrdišču on ostati, da bi Jasni pomagal, ampak je bil tako vesel, da je šel čez, da jo je kar dol potegnil. Jasna naj se pa znajde … No, je šel spet gor in ji pomagal, sta prišla oba dol, za njima še Tanja, ki se je kar načakala na štriku, da so vsi pripravnički pristali, kakor sem se potem načakal jaz, ki sem razkopaval smer, ker je bil pred mano Dejan. Ponavadi se na štriku segreješ, ko plezaš, jaz se žal nisem, me je zeblo ko psa, ker Dejan je bolj počasen. Kakšna kila preveč pa to, plus Miha je še prečnico napravil in eno zanko prek kapnika, kar je Dejanu še dodaten oreh za stret pomenilo, a kaj bi to, ven smo pokukali še ob mraku, ko je vročina že malo popustila in je pica potem bolj teknila, pa radler tudi …

šini blogXtreme

Če bi imel par centimetrov več, bi bil kralj, je rekel model, ko je ponosno kazal svojo mašinco partnerki, ta ga je pa samo kritično premerila in zamomljala, da če bi imel par centimetrov manj, bi bil pa kraljica … Centimetri seveda so pomembni, pa ne samo med nogami! Sem odpeketal še pred dežjem v Hinje, kjer domujeta Franci in Rafko in je kar nekaj lepih in globokih jam, še veliko je pa neraziskanih in neodkritih. Neodkritih pomeni, da jih jamarji še nismo izrisali in izmerili, ker nam domačini, gozdarji, jagri in ostali pač ne poveda zanje. A ker sta Franci in Rafko iz tistih krajev, “prijave” zdaj kar dežujejo, ker pa sta hkrati tudi pripravnika, potrebujeta strokovnjaka ob sebi. Torej mene.

In sem odpeketal do njiju in smo pokukali v tri jame in vse tri so bile čudovite, vsaj dve obetata nadaljevanje, so pa bile kar zahtevne. Ozke pa to, jasno. Predvsem druga, v kateri je voda v tisočletjih dvorane izjedala prav hecno cikcakasto. Pet metrov dol pa par metrov vstran pa pet metrov dol pa par metrov vstran itd … In vsakič je bil prehod v nižjo dvorano ožji, dokler nismo obstali pred zadnjo dvorano, v katere stropno razpoko sem komaj zrinil vrečo s štrikom, ki mi je bingljala med nogami. Sem parkrat skočil po njej, da je zdrsnila skozi razpoko, potem sem se za njo spustil še sam. Ni bilo preveč zahtevno, dol nikoli ni, ker gravitacija opravi svoje, sem pa vedel, da bo gor peklensko. Ker se v dvorano spuščaš vertikalno, skozi razpoko v stropu in ko plezaš ven, se z nogami nimaš ob kaj opreti. Le po vrvi rineš gor in ko prideš v ožino, pride tapravi mater …

Vprašanje dneva, ki je bilo najbolj pogosto ponovljeno, se je glasilo: Šini, a ma smisel, da grem tud tle dol?!

Izrekal ga je Rafko, seveda, in to vsakič, ko je postalo malce bolj ozko. In moj odgovor je bil vedno enak: Ima! A je kej dol? Je, jama … A je lepa? Mah, jama ko jama … A čm pol it dol al ne? In tako naprej. Vedno sem ga spodbujal, da je rinil, ker si tako nabiraš izkušnje, pred zadnjim spustom pa nisem bil več tako prepričan. Je poskusil nekajkrat in ko je obupal, nisem silil vanj. S Francijem sva se pa seveda zrinila not in najprej se je gor podal on. Sem posnel filmček, ki traja 15 minut. Toliko časa je potreboval za tistega pol metra! Pa tudi kletvice se slišijo, čeprav ga prej nikoli nisem slišal preklinjati. Na koncu se je nekako prerinil čez (ko je Rafko rekel, da gre kar gor, kjer je bila Francijeva soproga!), potem sem bil na vrsti jaz. Jasno, sem hotel narediti vtis in pokazati, kako gremo gor strokovnjaki. Sem se zagnal in skoraj mi je že uspelo, ampak … Zmanjkalo mi je mogoče pet centimetrov, da bi se z nogo uprl ob majhno poličko, sem se vlekel in poskušal, dokler nisem izgubil moči in se spustil nazaj za kakšnih 15 centimetrov. Potem je šlo pa samo še na trmo in na žgance in je tudi zame trajalo vsaj deset minut in sem ven prisopihal povsem premočen s povsem zarošenimi stekli očal. Mrtev, res. Ampak je bilo vredno, splača si vsake toliko pokazati, koliko zmoreš. Pa čeprav s kletvicami in zadnjimi atomi moči … Potem smo šli k Rafkotu domov na požrtijo, ki jo je pripravila njegova soproga in v naslednjo ožino bom šel še težje! Domov sem prišel ves v modricah in odrgnjen, ampak to ni nič v primerjavi s Klemijevim tetanusom, ki ga je staknil pri meni, ko se je z zarjevalim kopačem, ko je  za bazen razkopaval zemljo, v katero so lulale in kakale muce, malce podrsal po prstu. Je skoraj že zaspal in o rani sploh mislil ni, potem je pa gledal Zdravnikovo vest in ga je udarilo, da zaradi mene mogoče že umira, potem je pa napravil klasično napako in šel še na internet pogledat, kjer je spoznal, da ima še milijon drugih bolezni! Sem mu iz same solidarnosti in ljubezni zagotovil, da če umre, grem v jamo z njim tudi jaz, čeprav je pa tudi res, da mu potem nisem povedal, da bom jaz tudi ven splezal …

Ja, pri eni luknjici je bil kar v  drevo vrezan napis Pozor jama in puščica proti luknjici, a je z leti tako obledel, da mora človek stopiti prav do drevesa, da ga lahko prebere, da pa stopi do drevesa mora stopiti čez luknjico …

šini blogXtreme

sem si mislil, ko sva s sestro sedela nekje v eni res globoki dvorani Pihalnika in po napornem plazenju po podoru in po ožinah vsa prepotena uživala v tihi cigareti. Nekje zadaj je kapljala voda, kar je edino motilo tišino, pa kakšna moja kletvica, ko mi je znoj prilezel v oko. Lepo je bilo, res, sva pokadila, si razdelila čokoladico in potem sem še glasno izrekel misel o tem, kaj bi porekel najin oče, če bi vedel, kje sva in kako sva se morala prebijati do tam. Saj ve, da laziva po podzemlju, ampak “normalnim” ljudem se na srečo niti sanja ne, kaj to pomeni. Najprej sva se spustila sto metrov dol po štriku po res lepi jami, a blatni ko hudir, potem sva se pa po še hujšem blatu matrala navzgor, do dvorane. “Pot” naju je pa vodila skozi podor, kar pomeni, da sva se prebijala med kamni in skalami, ki so kdo ve koliko tisočletij nazaj zgrmeli s stropa in skorajda povsem zasuli rov. Gor je še kar nekako šlo, dol je bilo bolj shrljivo, ko sva opazovala vse tiste napokane in s stropa viseče kamnine, ki so videti, kakor da bodo zdaj zdaj odpadle.

Prav danes sem razlagal Mateji, da recimo tja Roberta nisem spravil (ona bi pa seveda takoj šla!) in da je, ko sem mu predlagal, da bi šla naprej v podorni rov, dobil pogled ko stričev osel. Stric je imel pred leti osla na vikendu. Malce me spominja name. Mislim, ne osel, stric. Si je nabavil živinče, ki je ni imel popolnoma nič rabiti, samo stroške je imel z njo in skrbi, kakor jaz z Ladkotom in še čim, a ga to ni nič motilo. Je pač imel osla brez veze, saj to ni nič takšnega. Ampak, ker ga je že imel, je šel nekega dne pred zimo z njim v gozd po par drv za v kamin in je osel kar pridno vlekel, dokler mu malce pred hišo na poti ni spodrsnilo. In ga ni spravil naprej niti za milimeter, ne z udarci, ne s silo ne z ničemer. Je moral zaviti s poti v gozd in narediti parmeterski ovinek. In naslednje leto, ko je šel spet po drva po isti poti, je osel vlekel do natančno tistega kraja, kjer se je spotaknil in niti milimetra dlje. Ga s traktorjem ne bi premaknil. In sta spet naredila kratek ovinkec čez gozd in tako naprej vsako leto, da je zdaj tisti ovinkec že prava cesta, čeprav osla že dolgo let ni več. Je imel tudi kozla, od katerega je bilo še manj koristi, le smrad se je širil od njega, ko se je pojal in teto je enkrat iz razigranosti (ne iz zlobe) v glavo rahlo butnil in bogica ene par dni ni bila čisto pri sebi.  No, to me je spomnilo na Roberta. Ne kozel, ki je smrdel, kadar je prišel trenutek za ženit, Robert ni takšen, jasno, osel me je spominjal nanj. Mislim, ne osel kot osel, njegova trma. Ko sva prišla v podorni rov, je samo pogledal tiste porušene skale in je enostavno rekel NE. In basta. Pa malo so se mu oči širše odprle. Če sem se na glavo postavljal, ni pomagalo. Ko je rekel “ne”, je to pomenilo “ne” pa da ga je…š! Ga ne bi premaknil z milijon evri. Res. In sem se naučil v vseh najinih potikanjih pod zemljo, da ne silim vanj in raje poiščem obvoznico in nama je šlo. Zdaj, ko je začela pod zemljo riti tudi Mateja, bo šlo lažje, ker bo namesto oslovkse trme prevzel tisto kozlovsko lastnost. Mislim, ne bo smrdel (no, vsaj upam), ampak bo hotel napraviti vtis in bo zrinil naprej. Takšen je vsaj načrt, bomo videli …

Ampak, malce sem zašel. Sestro sem peljal v Pihalnik in je lepo hodila za mano in nič ni stokala, še zahvalila se mi je potem v tisti dvorani, čeprav se je strinjala, da bi se najinemu fotru pa res sfuzlalo, če bi vedel, če bi RES vedel, kje se potikava. Ampak, kakor rečeno, “navadni” ljudje itak ne morejo vedeti … In sem mislil, da bi šla še malo po luknjah pobrskati, ko sva bila že dol, a sem na uro pogledal in bi me kmalu kap. Je bila že skoraj polnoč. Saj ne, da bi se pozne ure bal, kje pa, ampak preden sva šla okoli devetih zvečer v podzemlje, sem povedal Robertu, v katero luknjo greva. To je pravilo, za vsak primer … In ker sem povedal mojemu ljubemu Robertu, sem tudi vedel, da ga bo kmalu začelo skrbeti in sem začel siliti gor. Ven sva pokukala malo pred pol drugo zjutraj in še preden je signal mobitela dobro zagrabil, je že zazvonilo. Klical je Klemi. Če sva zunaj in če je vse ok. Sem ga pomiril, da je vse kakor mora biti in je rekel, da potem bosta pa kar domov obrnila. Ker sta šla že pogledat, kaj se dogaja z nama s sestro. In mi je res nerodno postalo. Da sta sredi noči za naju skrbela. Moja soproga je recimo mirno mirno spala, ker ve, da nikoli ni tako hitro, kakor pravim, da bo. No, vsaj v določenih primerih ne, jasno!

Sem pa vesel, da je Robert postal pravi jamar. Ker prvo pravilo pravega jamarja je, da ne pokličeš takoj policije, ko grem jaz pod zemljo in pozabim, koliko je ura, temveč pokličeš Klemija. Ki ni najbolj vesel, jasno, in tudi kakšno sočno na moj račun izusti, ampak potem ga pa tudi malo zaskrbi. Čeprav, moram reči, da je bila njegova prva pomisel, zakaj se ne javljam ta, da sem s sabo vzel najboljši telefon na svetu in da pač zadeva še vedno ne dela (ker seveda res še ne dela, hvala lepa, Motorola, nabijem vas in vaš telefon nekam!), ampak potem sta pa oba rekla, da sem res neumen, toliko pa spet ne in da sem zihr vzel nadomestnega. In sem ga res, ker neumen povsem pa res nisem!

šini blogXtreme

Se lepo peljemo Klemi, jaz in bolgarski pisatelj v Klemijevem bolidu, ko pokliče Robert. Kje se dobimo? Klemi suvereno izjavi, da na bencinski v Žabji vasi. Da mora tankat. Pogledam na armaturko, lučka za rezervo dobesedno kriči. Bližamo se bencinski v Ločni.

Poskusim: “Klemi, lej, no, lej, bencinska …”

Klemi mrtvo hladno, kakor kakšen Charles Bronson v starih muvijih, gleda naprej, dol mu visi, le mirno po krajšem premisleku (ali suspenzu, kakor hočete) odvrne: “Ja, in?”

“Nič, kaj če bi tle malo v tank špricnili?”

“Lej, model, ta avto na lučko vozim že leta in je not še čist zadovoljiv nivo goriva! OK?”

Jah, OK, kaj čm pa rečt, Klemi me namreč včasih spominja na Sukija. Če bi vztrajal, bi ga spravil v slabo voljo in bi bili potem vsi slabe volje, to pa nisem hotel. Ampak, saj model morda pa res ve, kaj počne, ne?! Saj vsaka stvar je enkrat prvič …

Peljemo se mimo OMV bencinske, v dolino, bližamo se križišču v Žabji vasi, ko Klemi izusti svoj legendarni “uuuuupssss”!

“Kaj je, kaj je,” me za hip zagrabi panika.

“Mah, saj ne boš verjel …”

Itak da sem verjel, motor je crknil, ker na zrak pač ne gre! Imeli smo še dovolj zaleta in malce sreče, da je bila na semaforju zelena in smo špricnili čez križišče v prostem teku, potem smo se pa guncali noter, ko je hitrost vidno jenjala, ko smo se bližali bencinski v Žabji vasi. Bo, ne bo? Na koncu smo leteli z divjo hitrostjo ene 3 km/h in ni kazalo drugega, kakor da sva z Angelom skočila ven in crkovino porinila do tankštele. Ampak Angel najprej ni hotel ven, ker je mislil, da ga hecam, a kaj pa on ve, on še ne pozna Klemija!

Ne vem, ali zaradi razburjenja ali zaradi kakšnega virusa, nekaj sem staknil in ležim. Vse me boli. Nisem vajen. Mislim, da me vse boli, sem vajen, leta pa to, ampak da sem bolan, nisem vajen …

šini blogXtreme

Pred časom sem gledal film, v katerem je nastopal tudi tipični ameriški najstnik, ki je noč in dan nabijal računalniške igre. Takrat sem bil tudi jaz v tej fazi in sem ga popolnoma razumel oz. se poistovetil z njim, le tako iznajdljiv nisem bil. Namreč, če noč in dan po cele dneve nabijaš računalniške igrice, te bo seveda slej ko prej kakšen pameten (ali vsaj normalen) vprašal, zakaj to počneš. Moj odgovor je bil ali ne vem ali pa, da zato, ker je to luštno. Ampak luštno se je tudi z lulčkom igrat (to itak vemo vsi, ki imamo ta moški priključek), pa tega ne počnemo po cele dneve. No, vsaj ne vsi … Ampak, model, ki je v filmu non stop nabijal po kompjuterju, je na mamino vprašanje, če mu lahko pove en sam pameten razlog, zakaj to počne in mu bo dala mir, odgovoril bolj pametno kakor jaz. Malo je razmislil in ji potem mirno povedal, da če bodo Zemljo kdaj napadli vesoljci, jo bo on lahko rešil. In mu je mama dala mir, da je lahko treniral naprej, pa še sreča, kajti že v naslednjih kadrih so prišli vesoljci napadat …

Zakaj hodim v jame? Zakaj sva šla s Krstotom spet enga Cinka sto in nekaj metrov splezat? Ker če nas napadejo vesoljci … Ne, ne, to je za igrice. V jamo hodim tako pogosto, ker potem lahko zakurim ogenj. In zdaj sem že tak ekspert, da ga zakurim brez papirja. Tisti modeli iz discoveryja, ki učijo, kako preživeti v divjini,  se lahko skrijejo pred mano, res. Smrekove sušice in vžigalnik in taaaadaaaa, pa je ogenjček. Ki odganja medvede in je ob njem luštno spiti pivo. Pa še posušiš se … Če bo kdaj zmanjkalo nafte in elektrike in bo prišla ledena doba, sem jaz zmagovalec. Brez heca. Dobro, če bo prišla kdaj vojna, bo zmagovalec moj sojamar Jernej, ki išče nove jame in jih potem tudi registrira, ampak ene vodoravne pa ni registriral, ker če bo vojna, bo sovrag itak prišel tudi do katastra in bo vse skrivače lahko poiskal, njega pa ne bodo našli, ker bo v neregistrirani jami! Ampak, to je že druga zgodba.

S Krstotom sva še en kebab udarila kasneje, pivo ni bilo dovolj za povrnitev energije. Sva bila že malo pozna in nisva vedela, če je lokalni diler junk fooda še odprt in je začel Krsto po telefonu brskat. Bil sem šokiran, sem mislil, da ima shranjeno njegovo telefonsko in ga bo poklical, a je naš Krsto bolj pregnan, je le delovni čas enkrat fotografiral in je samo slikco pogledal. In sva lahko vozila bolj počasi, ker so za vse lačne (nevegije) odprti do 1h zjutraj. Edini problem je bil, ker sva bila umazana tudi okoli ušes in so nas lokalni jedci malo postrani gledali. Sem hotel že enemu reči, naj neha buljiti, ker jaz sem usran v prostem času, on pa se zamaže v službi, pa ni bilo potrebe, ker je kmalu umaknil pogled. Do strehe usran Ladko in do ušes usrana modela, ki kebab pogoltneta v nekaj grižljajih, pač ne spodbujajo kakšne velike potrebe po konfliktu …

šini blogXtreme

Sestra je organizirala srečanje geologov (skoraj) iz vsega sveta, dva, s katerimi se srečuje že 12 let, je povabila v jamo. Pa mene tudi poleg, ker nekdo mora vedeti, kako se stvarem streže, ne?! Jim je obljubila dve avanturi, najprej vožnja z Ladkotom in potem še jama, tretja pa so bile seveda kranjske klobase, ki jih na zdravje pazoči Evropejci več ne konzumirajo. No, jih, ampak verjetno ne tako zoglenele pa to, a o tem kasneje.

Komurkoli (od Slovencev) so povedali, da gredo v Kočevski Rog, jih je najprej vprašal, ali se nič medvedov ne bojijo in sta bila potem že kar malo zaskrbljena, a sem ju seveda pomiril, da medvedje zbežijo.  Smo krenili v gozd, deževalo je ko za stavo, ampak Ladko je šibal, Evropejci so pa vriskali. Sem ustavil pri parih jamah ob poti, da so videli, kakšna žival je Ladko, potem sem pa ustavil še ob boru, kjer si medvedje redno brusijo kremplje in označujejo teritorij. Zakaj prav ob tistem boru, ne vem, ampak drevo je že povsem opraskano in brez lubja. Sem jim povedal, kam jih peljem, ko sem spet ustavil ob cesti in kar niso mogli verjeti. So mislili, da jih hecam. Jaz pa ves džekovski in suveren in nič prestrašen krenem proti drevesu in malo pred njim na tleh opazim dlake. Se sklonim in kot bi bil že desetletja lovec, pojasnim, da je to medvedova dlaka in jo podam Evropejcem (in sestri). So me gledali kot boga in kakšen car sem pa to, da vse vem in da se nič ne bojim in so občudovali opraskano drevo, jaz pa sem jih fotkal, oni so pozirali, ko nenadoma ugledam za njimi cel kup dlake, ki absolutno ni mogla biti medvedova (ker se noben pošten medved ne bi povsem slekel, jasno!), poleg dlake pa še kup kosti, par jih je bilo zelo dolgih. Govorim najmanj o jelenovi nogi, res. Druščina je vriskala in se še naprej fotografirala, jaz pa nisem bil več tako kul in sem počasi krenil proti Ladkotu, njim sem o vsem skupaj povedal šele, ko sem že imel prednost. Da če bi nas medved napadel, da bi … No, saj veste!

Sem se še tudi v avtu naprej pretvarjal, da je to nekaj povsem vsakdanjega in so še vedno mislili, kakšen kul džek sem, da vse vem pa to, potem smo prispeli do jame. No, prispeli smo do kraja, od koder smo potem morali naprej peš. In ker je deževalo, smo bili mokri, še preden smo se preoblekli, potem smo bili pa še bolj mokri, ko sem jamo iskal. So tam nekaj sekali in je bilo vse drugače in je trajalo, preden sem našel … Da niti ne govorim, kakšni občutki so me prevevali, ko sem trapljal tam gor pa dol in iskal, oni so pa sedeli pod nekim drevesom in čakali. Praktično sem bil sam proti vsem potencialnim medvedom, a kaj bi to poudarjal, takšen pač sem! Sem našel jamo končno in potem smo šli dol in not in sem jim najprej namenil se pokazati, kako greš čez ožino. Čez katero seveda ni bilo potrebno iti, ker smo se namenili v drugo smer, a samo tako, da pokažem, kakšen kul jamar sem. In sem se zataknil ko čep v steklenici, brez heca, čeprav sem se hecal, kakor da sem to namerno napravil … Preden sem se uspel ven odčepiti, sem bil moker še od znotraj ven!

Smo jamarili kakšne tri ure in je bilo vsem všeč, še posebej plazenje po blatu, ker pri teh letih bi se seveda vsak še vedno valjal, pa se ne spodobi, če nimaš pametnega razloga, kar jamarjenje seveda je! Ven smo prišli še podnevi in smo se namenili ogenj zakuriti. Kar je na poscano Zofko lažje reči kakor storiti in sem se res namatral, da mi je na koncu uspelo, ker nisem imel nič papirja. Sem kuril papirnate robčke, ki ne gorijo ravno najbolje, pa še vžigalnik me je skoraj pustil na cedilu in ko sem že ravno hotel odnehati, sem se spomnil, da imam v Ladkotu ročko z bencinom. Ki je bila seveda povsem prazna in suha, a ko sem že prišel na idejo z bencinom, sem pomislil, če bi ga morda iz rezervoarja potegnil, a nisem imel cevke, potem pa – POZOR, na ta del sem najbolj ponosen! – sem odrezal košček vrvi, jo porinil v tank, malo pomešal, da se je dobro napila, izvlekel, položil pod dračje, kresnil … In užival v neskritem občudovanju, kakšen car sem, da ogenj tudi v dežju zakurim! Smo se malo pogreli pa še klobase spekli in niso imeli nič proti, ko sem z umazanimi rokami šaril po njihovi hrani, ker menda tudi sami niso bili tako umazani najmanj dvajset let in so uživali!

Domov grede, ko je bila že tema, sem spet ustavil pri drevesu in jih vprašal, če bi si ga šel kdo ogledat, pa seveda ni bilo junaka, meni se pa enostavno ni ljubilo. Res, bi šel, če bi se mi dalo. Pa se mi ni …

šini blogXtreme