Damijan Šinigoj

Malo pred polnočjo je sneg še kar padal in sem poslal sms Robertu, če greva malce na parking najboljšega soseda ročno potestirat in je bil takoj za, da naj ga kar poberem pred Patriotom. In v nekaj minutak, kolikor potrebujem, da skidam avto in pridem do centra mesta, je model že razrobil vsem in nas je šlo 7 komadov drsat, da smo itak vse zdrsali, vmes sem moral pa še nekam na vas  skočit po neko deklico, ki tudi uživa v adrenalinu. In smo drsali in ročno in končnike testirali, da je že skoraj dolgočasno postalo in se spraševali, kdaj bodo končno varnostniki prišli, da jim lahko povemo, da če nas bodo nagnali, bomo pa v Špar hodili. A jih ni bilo, je pa prišel model s traktorjem, ki je malo poplužil in posipal, da nam je veselje do konca vzel in smo se počasi domov odpravili, ker je imel vsaj eden od vseh tam prisotnih službo zjutraj! Ostalo pa mladina, na kateri svet stoji in spi cel dan in seveda jaz …

šini blogXtreme

Klemi je končno poslal video moje prve resne zmage kakšne ožine, ožine v Cinkovem križu. Ko sem kakor pravi pravcati jamar poslal …

Film si lahko ogledajo tudi osebe, mlajše od 16 let, ker je pametni in uvidevni Klemi vse grde in ostre in neprimerne besede v vseh jezikih, s katerimi sem si pomagal dol, prekril s piskom. Kar sicer pomeni, da cel film samo nekaj piska, a kaj bi to, da se le mladina ne kvari!

šini blogXtreme

Valentinovo mi gre na k****, a vseeno, moji predragi soprogi pač ne gre. In se je potrebno potruditi. Bi jo moral vsaj poklicati in voščiti, kaj pa vem, a ker ni bilo dobrega signala za mobilno telefonijo, smo šli malce anteno potrest na Trdinov vrh. Evo, vsak razlog je dober, da se človek razmiga na zraku, pa četudi ga pes na repu prinese in četudi je glih valentinovo. Ali pa prav zaradi tega … Gor smo sli s Sikijevim bolidom (je imela nataknjene verige), mojega smo pustili v Gabrju. Plus Klemi, jasno. Načrt je bil potem se s smučmi čez hosto dol zapeljati in z mojim avtom gor po Sikijevega. Pa že Sikijev bolid ni prigrizel do vrha, tako da smo do vrha grizli peš in sem mislil, da bom umrl. Leta pa to. Potem smo se zapodili dol in sem bil še bolj prepričan, da bom umrl, parkrat sem se samo po čudežu izmaknil direktnemu v drevo. Res! Do Gospodične sem pridrsal na škrge, gobova juha z zabeljenimi žganci je teknila. Klemi je pa nekaj zbolel, ker ni bil zlata ptička kot vedno (ja, menda so v njegovi mladosti doma jedli iz ene sklede in je bila hitrost življenjsko pomembna!), vampov celo ni do konca pojedel. Kar je že znak za alarm, če mene vprašate. Kar od tam smo poklicali še Roberta, ki ima v prtljažniku verige, če pride do dol in nas odpelje do gor. V Gabrje smo prišli istočasno, a nam je samo vrgel ključe. Da se mu ne da jebati z nami po snegu, naj se s Sikijem kar sama odpeljeva. Ni pa povedal, da se je pripeljal povsem na hlape in sem ga že vmes klical, naj bo pripravljen, da naju bo prišel iskat gor z mojim avtomobilom. Evo, to je ekologija in rekreacija na prostem. Štirje ljudje, trije avti, šestkrat gor in dol … A se je vse dobro izteklo, smo celo do bencinske prišli brez težav. Le Siki je dve rdeči prevozil, ker je po telefonu z mano govoril, a ker ga nihče ni videl od odgovornih, to pač ne šteje …

Vmes je pa še predragi Šventi prišel domov in je bil hud žur, tako hud, da noben ni mogel do doma pritrograt se in so vsi bivakirali pri Robertu, a menda zjutraj ni nikogar nič peklo, tko da je vse ok!

šini blogXtreme

Ja, končno se mi je vsaj ena investicija obrestovala! Pred časom sem kupil snežne verige, ki so bile zaradi majhne dimenzije zelo drage, pa še doplačati sem moral, ker so bile še vedno prevelike in smo jih morali še zmanjšati. Pa je zapadel sneg, ki ga cestarji niso mogli do konca splužiti in sem jih nataknil in malo oral po soseki. Je blo carsko, driftanje pa to, le nesrečam sem se parkrat komaj izognil, pa ne zaradi sebe temveč zaradi voznikov “normalnih” štirikolesnih vozil, ki niso mogli verjeti, kaj nažiga proti njim, ki so imeli težave in so pozabili na varnost …

šini blogXtreme

kulturni delovci (kaj delovci, garači!) preživimo delovno. Zakaj bi bilo ravno 8. februarja kaj drugače, ne?! No, dan prej je poklical Uroš. Uroš večkrat pokliče za kakšno jamarsko akcijo, a kaj, ko vedno pritisne takšno nemogočo uro, ko se ravno spat odpravljam in se mu nikoli ne odzovem. Dan pred kulturnim praznikom pa je poklical in akcijo zakazal za ob 14. uri. Kar je bilo kul tudi za Sukija in smo pičili. V Kotarjevo prepadno in prek jezera in prek ožince do ozke luknjice, za katero se je slutilo manjšo dvoranico. Kaj slutilo, videlo! A je bila luknjica tako majhna, da bi jo morali nujno razširiti. Tega pa ne znam, saj bolj s svinčnikom operiram (ok, to je prispodoba, saj štekate, mar ne?!) kot z macolo. Če tolčem z macolo ali kladivom, zna včasih tudi po mehkem namreč udariti! In smo tisti ozek prehod razširili toliko, da je gor lahko prišel pogledati tudi Uroš, ki ga je malo več čez prsni koš in smo drug drugemu pljuvali v roke in tolkli in vrtali, pa nič. NIČ. Nič nismo razširili, le navrtali in okrušili smo skalo. Pa je noč prišla in lakota in smo zaključili, z obljubo, da naslednji dan, ko naj bi se imel kulturni praznik zgoditi, spet poskusimo. Bili smo polni pričakovanja, res, ker nova dvoranica v pred desetletji odkriti jami ni kar tako. Spet smo se zmenili po kosilu, da sva lahko še Suki in jaz prišla, a ker se je obetala nova dvoranica odkriti in izmeriti in ker smo ogromno dela že postorili, sta se nam pridružila še Miha in Jože. Jasno, oba skupaj nimata 50 kilogramov in ko smo prišli do ožine, ki naj bi jo s skupnimi močmi razširili, sta enostavno šmrcnila skozi, ostali naj se pa jebemo. Sva s Sukijem poskusila, pa ni šlo. Je preveč stiskalo in pritiskalo in posledično stisne ritko in ne gre. Suki se je nekaj razburjal, če bi onadva iz druge strani razširila, ker je bilo več prostora za zamahnit, a je Miha že raziskal novo dvorano in ker ni bilo nobenega nadaljevanja, se je odločil, da nima smisla širiti. Da kdor hoče, naj pride, kdor pa ne, pa ne. In je Suki pritisnil in je hotel pa ni šlo in je nekaj hudih besed zletelo v novo dvorano, potem sem poskusil jaz. Ni šlo, jasno in ko sem že ravno hotel obupati, sem stisnil zobe in rito in popizdil in porinil in je šlo. Začuda. Ker je res tako ozko, da moraš na drugo stran brez čelade, da se ne zatakneš! In ko sem bil na drugi strani jaz, je pritisnil tudi Suki, kaj pa vendar mislite! In ko smo se ravno že po hrtbu trapljali, je z dopoldanske smuke priskakljal še Klemi in tudi on šmrcnil noter z lahkoto, ker sva s Sukijem tisto luknjo že orng razširila z najinim kopitljanjem! Smo enega pricinili in potem odšli nazaj, kar je lažje reči kakor storiti. Sukija je Klemen rinil, Uroš pa vlekel in je nekako šlo, Klemi se je iztisnil ven kakor kalodont pasta, jaz sem imel pa problem. Pa ne toliko s pritiskanjem skale okoli telesa kakor z rinjenjem jamarskega kombinezona v ritnico …
No, akcijo smo uspešno zaključili, zvečer pa še koncert simfoničnega orkestra. Je bilo OK, le malo sem bil jezen, ker so našemu presvitlemu županu spet govor napisali s predolgimi stavki in z nekaj pretežkimi besedami in je šlo bolj tako … No, približno tako kakor meni iz ožine!
Pa na Jerco sem bil tudi malo nejevoljen, ker je bolj malo po klaviaturi tolkla pa tako se je hvalila, kako obvlada, ampak, ja, je pa njen pob večji car v jamah …

P.S. Suki car je v jamo prinesel gorilnik in kofe in smo kofetkali in je blo super, čeprov je blo malo zakajeno, ker h kavi paše še čik, ampak inšpektorjev, ki poštene kadilce preganjajo iz zaprtih prostorov, ni blo blizu …

šini blogXtreme

Nedelja je bila zgodnja. Že pred osmo zjutraj. Groza. In sneg. Pa Klemi na vratih. Po Grdina in po Mihata v Gabrje, potem proti Črnomlju in naprej. Še prej pa verige na kolesa Klemnovega bolida, ker je mislil, da ima zimske gume in da ne bo težav. So bile težave, par deset metrov od Mihatove hiše, jasno, ker je Klemi zimske gume drajsal tudi poleti. In da bi bila mera polna, je na armaturi začela goreti rdeča lučka STOP. Kar pomeni, da ugasni motor. Takoj. Ker je lučka rdeča in ful velika s še večjim napisom! Motor se je drastično pregreval …

Ej, Klemi, tle ti neki gori, da nujno ugasn mašino!
Mah, sej bo nehala, kr ignorirej …

Hladen ko špricer, res. Če bi imeli Ladkota, bi se do jame pripeljali, tako smo par kilometrčkov do nje prepešačili. Visok sneg in mraz. Idilično. Potem pa v jamo, Kaščico, ki je ena najlepših na našem koncu. Zato smo tudi šli noter, da jo bosta Miha in Grdin pofotkala. In ker že imam izkušnje s tovrstno raboto, sem takoj po malici udaril pobeg na levo. Skrivoma. Že nekje za vogalom sem slišal, da me iščejo in še malo naprej sem slišal Klemija cvilit, da on že ne bo osem ur osvetljeval in podobno, da on bi rad jamo do konca pogledal. Ni pomagalo, jaz se pa nisem oziral … Sem trapljal in raziskoval in občudoval po svoje, šele čez kakšno uro se mi je pridružil prijateljček, da sva lahko pokukala v bolj resne globine in bolj resne ožine. Z jezerci. Nisem ga vprašal, kako se je rešil, me ni povsem zares zanimalo. Po kakšnih petih urah sva splezala nazaj do fotkarjev, sta se ravno dobro zagrela. Bemtiš! In smo vsi zagrabili, da smo čim prej končali, kar je pomenilo, da smo bili zunaj okoli devetih zvečer. In okoli pol enih zjutraj sem si doma že kuhal kavo, šele potem pod tuš …

Ko sva se tlačila po nekih ožinah nad nekimi jezerci in med ogromnimi kapniki, ki jih seveda ne smeš poškodovati, je Klemen ves čas snemal. In sva plezala in se matrala in jebala in to, ko sva končno prišla na vsaj relativno varen kraj, je žalostno zavdihnil. Da me že toliko časa snema v najbolj jebenih situacijah, da bi že končno lahko enkrat padel ali kaj, da bi lahko posnetek poslal na discovery tv za rubriko I shouldnt be alive! In sem ga potolažil, da naj nikar ne obupa, da če za to rubriko ne bo posnetka, bo pa zagotovo kmalu spet za najbolj smešen domač video …

šini blogXtreme

Baco in Grdin praznujeta rojstni dan drugače kakor navadni ljudje. Jasno, saj sta vendar Baco in Grdin. In smo šli vsi v Klevevž. Za pit dovolj, kuhano vino se prileže na snegu, ko si v kopalkah, ogenj je bil pa bolj švoh. Vzdušje pa božično, saj je snežilo ko za stavo. Če bi kdor koli drug praznoval, bi rekel, da je šlo za smolo, ker sta praznovala Baco in Grdin, bi skoraj stavil, da sta nekaj takšnega zanalašč načrtovala! Aja, jedli pa smo – NIKOLI ne uganete – halo alo pico! Res. Sta na stara leta postala komot in sta hrano kar naročila. Carsko!

šini blogXtreme

Osvetlitev je bila sestavljena iz dveh doma sestavljenih reflektorjev in svinčenih akumulatorjev, je zapisal Klemi ob svojem najnovejšem videu. Odšla sva v Pihalnik in ni nič povedal, da bo testiral osvetlitev in da bom glavni igralec in scenski delavec obenem. In opremljevalec in vse. In da bom zato, ker je imel Klemi v nešteto vrečah svinčene akumulatorje in reflektorje in kamero in kaj jaz vem kaj še vse, jaz opremljal z obema štrikoma do dol in razopremljal z obema štrikoma do gor. In se neštetokrat sprehodil v luknjo in nazaj, da je malo osvetlitev spremenil in testiral. Pa malo po štriku gor pa malo dol, pa malo desno in malo levo, pa po blatu, pa tle mal delaj … OK, saj tako zelo hudo ni bilo, glavno da sva bila v akciji pod zemljo in da je mali Kusturica užival v svojem undergroundu … In tudi ni zelo zahteven režiser, le občasno tečen in len, a ko mu je šlo, kot je hotel, je bil kar sprejemljiv … Na koncu je rekel, da je hotel še avto zapeljati na pokrov, da jaz ne bi mogel ven, a sem imel na srečo jaz njegove ključe, je pa zato na vrhu kadil, da mi je nagajal. Ker je temperatura v jami mnogo višja kot zunaj in vleče not za popizdit in sem v zadnji ožini namesto kisika šibal na nikotin. Kar je, če potegnem črto, tudi kul …

šini blogXtreme

Pri naši hiši imamo radi živali. Vse, brez izjeme. Ubijati je dovoljeno le komarje in molje, pajke pa že nosimo na vrt. Ker je tako prav in ker smo tako otroke že od malega vzgajali. Živali tudi ne tepemo, le okregamo jih občasno. Če naša mačka recimo potrebuje kakšno bolj konkretno spodbudo, da si lažje zapomni, da po mizi v jedilnici ne sme hoditi, pa vedno pazim, da tega nihče ne vidi, še najmanj otroci! No, še manj pravzaprav tašča!
Na streho naše hiše se je enkrat poleti povzpel nek maček. Ki me niti najmanj ni motil, mogoče le malo ponoči, ko je kar mijavkal in mijavkal, drugače pa res ne. Otroci so me nanj sicer opozarjali, a sem jih dan za dnem miril, da ko bo lačen, bo že prišel sam dol. In tako sem tudi zares mislil, kajti pri vhodu v hišo od žleba do tal ni niti dva metra. Kaj pa je to za mačka, vas vprašam?! Najprej sem celo mislil, da maček vsak dan znova zleze na našo streho, potem sem pa po kakšnih petih dnevih postal malce bolj pozoren in ugotovil, da imamo opraviti z res popolnoma in povsem nesposobno živaljo, ki bo menda raje poginila od lakote kakor pa skočila na tla. In sem parkiral avto malo bližje pod nadstrešek, kar je pomenilo morda samo še meter zračne razdalje od strehe hiše do strehe avtomobila, na strehi avtomobila pa tudi menda še noben maček ni do konca življenja ostal!? Pa maček ni razumel namiga. Kar ostajal je na strehi in ni kazal prav nikakršne želje, da bi sam prišel dol. Otroci so celo predlagali, da bi mu na streho metali hrano, a sem jim to odločno prepovedal. Saj bi me kdo še prijavil zaradi mučenja živali! Naslednji dan sem (evo, saj mi je nerodno priznati!) na Ladkotovo streho postavil lestve, prislonjene na rob strehe in jih tako pustil ves dan, da bo mačja nesposobnost izvolila priti dol, a je maček tudi čez noč ostal na strehi, le ljudje, ki so hodili mimo moje hiše, so malo bolj pospešili korak. Verjetno so si mislili, da ni dobro češenj zobati s človekom, ki ima lestve na strehi avtomobila! Ruskega …
Vse skupaj se mi je po tednu dni zazdelo že tako smešno, da sem sklical vse svoje tri sinove in jim slavnostno oznanil, da zdaj bo pa ate temu napravil konec in mačka končno rešil. In sem bil nadvse ponosen sam nase, ko sem se sončil v občudovanju svojih otrok. Prislonil sem lestve in se povzpel na streho, najprej kar v copatih, a ker je prejšnji dan močno deževalo, mi je drselo in sem se moral preobuti. Maksa je medtem minilo in se je vrnil v hišo, Lenart in Gašper pa sta me občudovala naprej. A da ne bom predolg – sem moral do vrha strehe, da je maček privolil priti do mene in ga nekaj časa božati, da sem pridobil njegovo zaupanje, a ko sem ga ravno hotel prijeti, sem stopil na nekakšno pločevino, da je močno počilo in je mačka od strahu odneslo na drugo stran, vmes mi je dvakrat še prav nemarno spodrsnilo, da bi kmalu padel … Pa spet je začelo deževati, tudi mračilo se je že … Končno je Gašper pripomnil, da bi poskusili s hrano, stekel v hišo in se mimogrede vrnil z vrečko mačjih briketov. Spet sem šel na vrh strehe in mačka hranil vse do roba, kjer so bile lestve. Sledil mi je brez težav, očitno je bil res sestradan. Otroka sta mi že ploskala, ko sem ga prijel, da bi ga odnesel dol, a mi je spet spodrsnilo, maček se je prestrašil, me opraskal, jaz sem ga izpustil … Kaj pa je za mačka dva metra, vas vprašam!? Nič! Ampak dopovejte to mojima otrokoma! Namesto da bi bil v njunih očeh junak, rešitelj, sta mamico čakala kar pri vratih, da ji povesta, kako sem mačka s strehe zabrisal, kaj pripovedujeta v šoli, si pa sploh pomisliti ne upam.
Ja, dobrota je sirota, ampak ne glede na to, da imam živali rad, sem si obljubil, da bom tistega mačka, če se spet ujame na moji strehi, naslednjič reševal dopoldne, ko bodo otroci v šoli. In to je bila grožnja, jasno!
Danes, ko je mraz in sneg, pa smo se šli Suki, Siki, Klemi in jaz malo vozit. Da sprobamo Ladkota, kako ga je doktro Stibrič popravil pa to. Še prej smo skočili na burek in ko smo se okrepčali, sta se Klemi in Suki lažje kregala, kdo bo sedel spredaj. Suki ni popustil, Klemi pa tudi ne. Je sicer sedel na zadnji sedež, a se je potem z nogami upiral ob Sukijev sedež in je bilo vpitje in drkanje in tožarjenje in jokanje, da mi je skoraj film počil, ker tako je bilo v mojem avtu, ko so bili otroci še res majhni in so se drkali celo pot do morja, recimo, a ko mi je že ravno skoraj film počil, je na srečo prej spet počil diferencial na Ladkotu. Je zaropotalo, kot bi kdo vrgel v pralni stroj pest kamenja in obrnil na centrifugo. Pa ga kurca ruskega še niti matrati nismo začeli! Dobro, motor je tam pri Straži še delal in smo se vsaj greli lahko, a kje ob 11 h zvečer dobiti človeka, ki bi te potegnil do doma?! Vsi idioti, ki smo za takšne neumnosti mimgrede in ob kateri koli uri dneva, smo bili tam, drugi so pa ali spali ali se niso oglašali na telefon ali pa so imeli zjutraj službo. In ko smo že mislili, da bomo za vedno ostali v Straži, se je Suki spomnil Grdina in še preden je odložil mobitel, je bil Sveti Tomaž že pri nas. Tokrat je vozel zavezal Siki, ki je in alpinist in jadralec in jadralni padalec in oh in sploh vse in smo potovali do Novega mesta kar adrenalinsko, ker se Tomažu ni zdelo dovolj zanimivo samo vleči avto s slabimi zavorami za sabo na kratkem štriku in je še malo pospeševal in vijugal! A ko smo prišli do moje hiše, je zaustavil tako čudno, da smo zaprli cesto v obe smeri. OK, to ne bi bilo nič narobe, saj je bilo že skoraj polnoč in prometa ni bilo, ampak vozel, ki ga je zavezal Siki, se ni dal razvezati. In so diplomirali do boga, dokler nisem znorel, iz Ladkota vzel sekiro (ki jo imamo vedno s sabo, zaradi medvedov, saj veste, če slučajno solzilec ne bi prijel, Klemi se ne pusti presenetiti brez back up plana!) in začel strgati vrv. Saj bi jo presekal, ampak jo je Suki ravno nabrusil in nisem smel po asfaltu mahati. No, vrv sem ravno prerezal in sekiro podal Sukiju, da bi zložil vrv, ko je pripeljal avto. In sem naročil Sukiju, naj ga zaustavi in ga je model ob polnoči zaustavljal s sekiro v roki!!!
Potem smo v moji garaži vsi še enega pricinili, le Sukija ni bilo. Kje je bil Suki? Po sosedovi strehi je hotel najbolj retardiranega mačka na svetu rešit, ker je mislil, da je ravnokar bogec gor prišel in da ne more dol in se mu je smilil. Aja, vam nisem povedal, da je ta idiot (ki drugače živi v Klemijevem bloku!!!!) že kakšen teden spet na strehi in ruli, ko da bo jutri konec sveta? Saj bi vzel sekiro, ki jo je Suki dobro nabrusil, samo kaj, ko bi me kdo zagotovo videl pa potem ti razloži novinarjem, da drugače pa živali res ne ubijaš pa to!
Fotke pa jutri, ker:

a – je fotkal Klemi
b – je fotkal s posebnim fotoaparatom, ki rabi poseben kabel, da jih sname na računalnik
c – bi mi jih poslal po mailu, če bi mu ga že priklopili nazaj (čeprav je pozabljen račun plačal že dva dni nazaj!)
d – bi mi vsaj eno poslal po brezžični povezavi od soseda, ki komaj komaj lovi
e – če bi imel tisti poseben kabelček za fotoaparat doma
f – se bo jutri poskusil spomniti, kam ga je vtaknil

Draga Vlasta, na koncu pa še prosim, da Sukiju danes oprostiš, ker je malo kasneje domov prišel, je pomagal prijatelju v nesreči …

šini blogXtreme

Včasih dobim idejo. No, velikokrat dobim idejo, samo dobre ponavadi ne. Neki me hrbet zadnje časa zeza, da hodim, kot bi bil res star, kolikor sem star in sem dobil idejo, da če bi pa na štrik šel, da bi pa pomagalo. Na štrik kot jamar, ne kot tipičen Slovenec! To pomeni štrik za pas, ne za vrat … Kar je vse kul, ideja dobra pa to in je res pomagalo, samo kaj, ko je Robert do mene prišel šele okoli osmih in je hotel še kavo spit in sva jo spila in potem Ladkota natovarjala in so seveda trgovino zaprli. A smo se zato borili za turbo kapitalizem, da bojo trgovine zapiral al kaj!? Kakor koli, na srečo vedno ostane Petrol. Le malo mi je vedno nerodno, ko ljudje stojijo za mano v vrsti, jaz pa naročam klobase za pečt, pa kruh, zenf, vzamem par čokoladic, vodo, ko sem že pri blagajni, še čike vzamem in tobak, potem mi trgovec podturi še papirčke in filtre, vmes se spomnim, da bi lahko tudi bencin za zipota kupil, potem telefoniram Robertu, ki čaka zunaj v avtu, če tudi on rabi kaj specifičnega in se vrsta nabere. Meni pa nerodno. No, saj ne zares, zadnjič sem v vrsti stal za tipom, ki je loto in neke stave vplačeval. Na Petrolu! Mislm, kam smo prišli, kapitalizem pa to …

Vse nabavim, ljudje se mi umikajo (imam seveda tahude gojzarje in flis in kapo ko za visokogorje!), grem ven, sedem v Ladkota, ko opazim, da goriva ni. A mi je bilo nerodno, priznam, sva se odpeljala na drugo bencinsko po gorivo. Je potrebno še drugim dati zaslužiti …

Kdaj sva prišla nekam bogu za hrbet pred jamo, nimam blage, a sva se odločila najprej ogenj zakuriti. In ni prijel in ni. Se vidi, da ga že kakšen teden nisva kurila! No, če bi bil Suki z nama, bi zagorelo mimgrede, ampak zdaj mora bit nekaj časa doma, ker je zadnjič prišel domov ob 1h zjutraj in potem naslednji dan taščo, ki mora poročati hčerki, prepričeval, da je prišel domov že ob 10h zvečer, samo da kukavica ne kuka ničel … Ne vem, kako sta se potem z Vlasto zmenila, ampak tokrat ga ni bilo z nama in sva morala sama zakuriti in sva se kar smejala, kakšna nesposobneža sva. A ko je prijel, je prijel, sva se malo pogrela in potem vse nametala gor, da bo žerjavica, ko se vrneva iz jame. In sva se spustila v brezno, a je tokrat opremljal Robert in je trajalo in trajalo in me je zeblo, da sem mislil, kako mi bodo prsti na nogah in rokah odpadli! Sva prišla samo do polovice, potem pa soglasno ugotovila, da bi bilo bolje, če greva kar gor. Da sem se že dovolj raztegnil, Robert pa dovolj našvical. On gor, jaz pa dol, da sem razopremil, ko sem vijačil zadnjo ploščico, sem pa mislil, da mi bodo prsti od mraza odpadli. Tako je bolelo, da sem skoraj tekel k ognju in kar nekaj časa je trajalo, da je bolečina popustila. Ogenj je bil ogromen in je bilo dovolj žerjavice, bolj sporno je bilo, da na bencinski nimajo kranjskih klobas za peko temveč samo hrenovke in klobase za hot dog (tako piše na etiketi) in je vsaka posebej zavita v plastiko, jaz pa nož doma pozabil! In sem nekaj improviziral, a so bile vseeno dobre, ker je že lakota pritisnila, potem sva še enega pricinila, pospravila in pičila proti domu. In je ura v garaži pokazala eno zjutraj, ko sem opremo zmetal iz avta, vmes je pa še en ful hecen sms od Klemija prišel. Toplo mi je polagal na srce, naj pazim, da ne bom kaj Ladkota zjebov! Kakor da sem ga že tolikokrat!? Je pa res, da je moral zadnje čase kar nekajkrat prinesti denar, ker nisem hotel zalagati in sem mu rekel, da če ne prinese keša, bom jaz doktor Stibrotu odnesel samo moj delež on bo moral pa svojega posebej odnesti do njega. In je takoj prinesel, ker Klemi se poleg medvedov boji samo še Stibrota. In se ga ima za kaj! Ker če Stibro, ki se nikogar na svetu ne boji razen svoje Mojčke, ne prinese denarja domov, da preljuba soproga njegova prešteje in mu potem kakšno malenkost odrine, je huda, potem je hud Stibro, Klemi je pa manjši od njega in zatorej …

Ja, malo sem zašel. Lahko bi dodal še, da sem danes plačeval parkirnino v mestu, s telefonom, jasno, ker saj smo vendar v triindvajsetem stoletju, pa zadeva seveda ni funkcionirala. In je nesreča prav takrat prinesla mimo mladega novomeškega pisatelja, ki mi je suvereno predlagal, da mi bo on plačal parkirnino, ker je z mojim telefonom očitno nekaj narobe. In je pritisnil tisto njegovo drago batino ob parkomat, da nama bo parking plačal, pa seveda ni delalo. Je potem iz žepa privlekel kovanček za 1 evro in povsem resno vprašal, če lahko listek na pol dava. In ko sem ravno razmišljal, da bi ga malo po kepi, ker se iz starejših bedakov norca dela, ko je z druge strani ena tetica z listkom mahala, da če ga kdo hoče, da je še več ko 40 minut gor. Poleg parkomata je poleg naju stala še mlada mamica, a je Nejko udaril tisto “najprej otroci” in stekel čez cesto in mimogrede pozabil na prijatelja in mamico in odšel v patriota, jaz pa do drugega parkomata, kjer je telefon prijel. Nazaj grede sem pa pri Klemnovem avtomobilu opazil pet (5!) redarjev, so parkirali z dvema avtomobiloma tik ob njegovem in so se pogovarjali nekaj, Klemi pa parkirnine ni imel plačane. In sem ga poklical, razložil situacijo in je pritekel, da so mu kar lasje vihrali v vetru, ki ga pravzaprav ni bilo in so vihrali zaradi hitrosti …

Ampak, to niti ni pomembno, mrzlo je bilo danes v hosti, res!

šini blogXtreme