Moj namen ni, da bi celovečeren film s telefonom cel posnel in ga že ob koncu snemanja prikazal posvečenim in menda bom počasi nehal raportirati s snemanja, čeprav fascinacija zagotovo ne bo minila ob koncu projekta, sem prepričan! Ampak dokler ne popizdijo, da izdajam vojne tajne ali klobasam neumnosti, kakšno anekdotico še prilimam. Danes je bilo snemanje grozljivo zgodaj, ob devetih so kamere že brnele, jaz pa ene švoh dve urici spanja v riti. Ampak lokacijo sem takoj našel, čeprav sem svojega Garmina posodil Sukiju, sem šel pa ob pol dveh zjutraj iskat Igorju njegovega. Saj bi ga pripeljal on brez težav, pa je tri pive čez žejo spil in si ni upal za volan, kar kaže, da počasi odrašča ali pa se samo boji kazni. No, po moje bo to drugo, da je malo škrt in noče plačat, ker bi na set skoraj zamudil, ker sem ene trikrat z avtoceste dol zavil, preden sem poštekal, da Igor nima vinjete in na Garminu naštimano izogibanje plačljivim cestam …
Kakor koli, vse je spet šibalo kot po maslu, scena je bila pripravljena čist enaindevetdeseto, celo iz muzeja so prinesli gajbo Uniona, v katerem je bila seveda voda. Da je iz muzeja, vem zato, ker je Veselko v vsaki ponovitvi odprl novo flašo za filmskega soseda in ko je ta hotel nagniti (bilo je vroče, ali pa samo navada, kdo bi vedel?!), so ga opozorili, naj tega ne počne, no, že pri drugi steklenici je pa rekviziter opazil, kaj počnejo in preprečil nadaljne delanje škode. Potem so posnetek malo prilagodili in je “sosed” dobil pivo, ga podal nazaj Borutu, da ga ta odpre, ta pa ga ni odprl, ker se je kader končal in smo rekvizite rešili … Snemali so sekvenco poslovilnega piknika in smo tako imeli tudi za jesti že pred kosilom (mogoče so igralci zanalašč malo več ponovitev naredili, da se je več napeklo!), po kosilu smo se pa kar malo ulenili. No, vsaj jaz sem se, ekipa pa je pripravila vse za novo sekvenco. Vmes sta prišla glavna glumca z vprašanjem, ali je oče enega od njiju še živ. In sem razmišljal in razmišljal in nisem vedel, ker o njegovem fotru nisem nič razmišljal in posledično nič pisal in posledično zame sploh ni bil pomemben. Ampak igralci se hočejo vživeti v vlogo pa to (kar je več ko pohvalno!) in sta kar silila in silila in sem jima potem po pravici povedal, da je še živ. Zakaj ga pa nikjer ni? Jah, copata je pa doma čepi, sem poskušal najti razlago, ki pa ju ni zadovoljila. In sta potem nekaj razmišljala, če je mogoče že umrl, kar pa mi ni odgovarjalo zaradi nadaljnega teksta in sem ga branil ko lev. Smo vlekli malo levo, malo desno, potem se je izkazalo, da se je stari ločil. In sta bila delno zadovoljena, jaz pa v čedalje večjih dvomih. In ko si v dvomih, greš h komandantu, ki vse ve, torej k režiserju. Sem Jurčku vse razložil in je skoraj brez razmišljanja iz prve roke igralcema (in meni) povedal, da jih je prasec zapustil in da je bila prav grda ločitev in da jim je poskusil ves denar pobrati in sploh nič za otroke ne plačuje in smo šli srečni narazen. Pa še par problemov se je pokazalo podobnih (kar samo pomeni, da scenarist zadeve ni povsem dokončno do drugega ali tretjega kolena domislil), ki smo jih rešili podobno hitro s pomočjo tudi širše ekipe. Vmes smo skoraj posneli še porno sceno, ker je en pes skoraj skočil na pojajočo se psico, pa mu niso dali, ker so bili otroci statisti prisotni, drugega izvenserijskega pa ni bilo nič. Aja, še en hud kader sem poskušal posneti in sem se lepo postavil in je bila že tekoča kamera in akcija in vse, igrati pa niso in niso začeli in sem snemal in snemal in snemal in čakal in čakal in čakal, dokler režiser ni povedal, da bodo nadaljevali takrat, ko v kadru filma, ki se dogaja v začetku devetdesetih let, ne bo več enga modela z modernim telefonom, ki stoji ko lipov bog in je trajalo nekaj časa, dokler mi ni potegnilo, potem mi je bilo pa celo malo nerodno!
Pa še domov sem moral, ker sem vodil literarca s Tadejem Golobom, ki je za svojo čudovito knjigo Svinjske nogice letos prejel kresnika in mi je še kakšnih 40 strani knjige ostalo. Sem pripeljal do bajte, bi me pa skoraj kap. Pred hišo je bila namreč filmska ekipa, skoraj tako številčna kakor tista v Ljubljani! Sem najprej mislil, da sem kje vmes odcep falil ali kaj, a se je izkazalo, da je naš Klemi snemal kratek film z udeleženci delavnice na novomeškem filmskem festivalu, ljubkovalno Fife imenovanim. Me je klical že dopoldne, če lahko na mojem dovozu nekaj majhnega posname in še nekaj manjšega v vetrolovu in sem mu seveda lahkomiselno dovolil, domov prišedšega me je pa v slabo voljo spravilo. Kljub klimi v avtu sem bil ves moker in sem hotel v spalnico se preobleči, a je tam svetil en lučkar, sem šel dol, da bi se vsaj uscal po dolgi vožnji, pa so tudi iz sekreta vlekli en kabel (na zgornjega pa nisem mogel, ker bi jim v kader vskočil!), višek pa je bil, ko sem otroke vprašal, kaj so jedli, pa so odgovorili, da nič, ker se tašča sploh dol ni upala priti in kaj skuhati in sem moral potem jaz kuhati in so jedli seveda halo pico. Je bila dobra. Potem sem se spravil h knjigi, pa ni šlo, ker so kurčki mali imeli en tak grozen scenaril, ki je zahteval, da en igralec pride k drugemu v hišo in potem vpijeta eden na drugega in kolneta kot najbolj izkušena furmana in se potem še malo tepeta in so se vživeli in ropotali in preklinjali, da brati nisem mogel, VSI sosedje v bloku nasproti me bodo imeli pa verjetno še rajši, kot me že imajo zaradi lepe zelene strehe! Sem vse poslal v maloro (v mislih, jasno, ker umetniškega procesa pač ne smem kvariti!) in se fuknil v bazen, a le za kratek čas, ker je vmes pa Klemi vse nagnal in prišel dol na pir razlagat, kakšen jeben posel je biti režiser in vse skupaj. Sem mu obljubil, da ga bom s sabo vzel na snemanje, da bo videl, kako to delajo profesionalci in je bil za. Je spil pir in odšel, da sem lahko knjigo prebral do konca in potem skupaj s Tadejem napravil en tak lep in zanimiv večer, da smo prodali vse njegove knjige …
šini Razno
