Začeli smo snemati vojaške prizore in danes skoraj nobenega od igralcev nisem več spoznal. Ker so na vojaški frizuri. Prej pa hipiji, takorekoč. Pa še prevelike kape jih povsem spremenijo … No, zdej so seveda veliko lepši, bodo kar takšni verjetno ostali, se puncam bolj dopadejo, pa še eno korist je odkril Žiga, ki igra Markota. Se je šel tuširat in si je na roko stisnil šampona kakor prej, ko je imel še dolge lase, torej preveč. In so mu kratke lase postale všeč, ker bo prišparal, sčasoma pa bo itak šampon začel uporabljati iz istega razloga kakor jaz – ker lepo diši …

Moj prijatelj Robert je kupil novo fotkarsko mašinerijo. In bi jo zdaj rad na vsak način izkoristil, jasno. Spominja me na tistega fantka iz Verhulstovega romana, ki je visel pred fotografskim studijem in občudoval gole ženske, starša sta pa mislila, da so mu všeč fotoaparati in sta mu enega za birmo kupila. In je potem na žurki fotkal nabitega fotra, potem pa še sestro in vmes razmišljal, kako bi jo prepričal, da bi mu pozirala gola, vmes so pa še teroristi prileteli na žurko in ko je ravno pritisnil sestrin portret, je hkrati ovekovečil trenutek, ko je naboj vstopil v njeno glavo. Ja, to se je dogajalo v Indiji, saj se edino tam model lahko sekira, ker je bila fotka malo neostra, ko so mu jo objavili na naslovnici nacionalne revije …

Ne, ničesar nočem povedati med vrsticami, ker Robert nima sestre! OK, nekateri bi dodali, da na srečo, ampak to je itak brez veze, je pa res, da je naš Robert kar nekako mimogrede postal strokovnjak za akte. In to ne samooklicani. Ga je čisto normalno videti kje na kakšni žurki s tisto veliko batino za vratom, kako mu bejbe vizitke rinejo v roke in ga prosijo za foto seanso on pa faco ko dirty Harry, kukr, ja, ok, bom mau še razmislu, no, mogoče, če boš dala škrnicel na glavo …

Skratka, zgodba o uspehu, hočem povedati, pravi pravcati pick up line, uspešen, res, ampak, kakor se to rado zgodi, se je nekaj vmes sfižilo. Kakopak drugače. Nakazala se je katastrofa že tedaj, ko je mene golega pritisnil, kulminacija pa bo še ta teden, ko bo svojo kačico pokazal naš Žigec Klapski. In to menda sredi Ljubljane. Robert že ves napalen govori samo o tem, kakšno bo kompozicijo udaril pa to, kako dolg čas bo, da bodo ljudje zabrisani, ko bodo hodili mimo, Žigec bo pa oster. Kar je slabo za Žigcev imidž po moje. Saj v bistvu ne vem, kakšno kačo ima modelček v hlačah, ampak glede na to, da je že zima in vse in da bo nastopil šrinkidž problem, kakor je nedvoumno ugotovil že Seinfeldov George, se zna zgoditi, da bo bruka, pa čeprav fotošop čuda radi … Bom, ko bo, link do Robertovega bloga dal, ampak samo prvega, ker ne dvomim, da se bodo fantki kmalu v vrsto postavili …

Nič pametnega in novega nimam, vse po starem in kaotično do boga, edino par Robertovih fotk lahko pripopam s filmanja (jih ima pa seveda še milijon in če bodo dovolili, bo tudi kakšna razstava) in šalo spodaj pripenjam. Je kar dobra, Jurij jih stresa iz rokava, za relaksacijo ali pa razbijanje napetosti ali pa kar tako, kaj pa vem …

Podoficir uči vojake. In med milijon nepomembnimi zadevami mimogrede strese tudi, da voda vre pri devetdesetih stopinjah. Vojaki seveda protestirajo, da voda zavre pri 100 stopinjah, a se ne da in vztraja pri svojem, pametnejši popustijo in je mir. Naslednji dan pa podoficirček spet skliče vse vojake in v slogu “veliki možje priznavamo majhne napake” oznani, da je pogledal v vojaški priročnik in da so imeli vojaki prav, da voda res zavre pri 100 stopinjah, da ima pri devetdesetih stopinjah pa pravi kot …

Dedek obuja spomine in potoži, da ko je bil on majhen, ga je mama poslala v trgovinico na vogalu z enim dolarjem in je prišel nazaj z dvema vrečkama krompirja, dvema štrucama kruha, dvema litroma mleka, kosom sira in čajem.

To zdaj ni več možno!

Preveč zajebanih nadzornih kamer …

11. INT – GOSTINSKI LOKAL – NOČ

BORUT in MARKO pijana odsotno buljita v prazno, miza se šibi pod praznimi kozarci in steklenicami piva, prostor je zavit v cigaretni dim, sliši se hrupna divja glasba. NATAKARICA (še ne povsem razvita srednješolka v izzivalni opravi) briše mizo, globoko sklonjena, BORUT in MARKO se nagibata in sklanjata, da bi ji videla v dekolte.

Takole piše v prvotnem scenariju, ki pa smo ga nekje vmes med vajami z igralci in po posvetovanjih z dramaturgom malce spreminjali, izboljševali. Kar je naravno sosledje stvari, jasno. Vsak nekaj doda, morda odvzame, vse v smislu izboljšanja. Danes in včeraj smo snemali poslovilno zabavo mladeničev, ki odhajajo na služenje vojaškega roka in je skoraj vse ostalo kot je (več ko pet strani teksta), le par detajlov smo spremenili. Eden od njih je recimo bil ta, da natakarica ni več še ne povsem razvita srednješolka (sploh ne vem, kaj mi je bilo, ko sem to pisal!?) temveč konkretna ženska. Lepa. Kostumografi so profiji, jasno, in so priskrbeli izzivalno opravo in ko smo vse posneli, smo se seveda spravili tudi na detajl, na pogled Marka in Boruta. In je bila kar naenkrat gneča pred monitorji (ja, v ekipi je veliko moških, a tudi ženske so hotele videti dober kader) in za kamerami. In ker je šlo za zelo pomemben posnetek (sicer brez teksta), smo morali kar nekajkrat ponoviti, na koncu so sam ata direktor fotografije Perko morali vstati in pokazati, kako se stvarem streže, da je bilo, kot je treba! Pa Boštjanova navodila so tudi malce pomagala, kajti šele po njegovi sugestiji, da naj statistka bolj energično briše kozarec, je detajl res prišel do izraza …
Ja, snemanje filmov je naporen posel, ampak lep. To je spoznal tudi Robert, ki je sprobaval svoj novi fotoaparat in škljocal, ko da bi spil 9 kav, kako naspidiran je bil, se pa lepo vidi s spodnjega posnetka, briljantno kadriranega pa to, sem ga seveda napravil jaz. Igranega ni bilo nič, jasno, vse alnatural!

Ker sem dovolil, da so našo hišo zlorabili za potrebe filmske delavnice v okviru festivala Fife, sem moral preljubo mi soprogo zapeljati z reklamnim vozilom brez strehe. Ker to je tako kul pa to. In sva se odpeljala in je uživala, ampak zdaj bom moral pa še frizerja plačat, na kar nisem računal, jasno. In malo je bila razočarana, ker ni bilo nobenega znanca ali prijatelja, da bi mu lahko pomahala. Tle nisem mogel nič pomagati, se pa da to pomagati pri digitalnih socialnih omrežjih. Tam je prijatelje lažje srečati oziroma si jih nabrati. Naš Robert jih ima še krepko čez tisoč in jih še naprej zbira kakor sličice nogometašov, ki so hoteli naprej, Klemi pa točno ne ve, koliko jih ima, čeprav je takoj opazil, ko sem se jaz odjavil dol, da en manjka. Sem malo prej dobil mail, v katerem je bila prošnja, naj se pošiljatelja doda za prijatelja in še svoje prijatelje zaprosi, da ga dodajo za prijatelja, kar me je spomnilo na tiste modele v daljni preteklosti, ki jih noben ni maral in so jim okoli vratu privezali svinjski rilec, da so se vsaj psi igrali z njimi. Jah, danes je to lažje, evidentno. Jaz bi ga dodal za prijatelja, sam nisem več na fejsbuku. Sem izstopil, ko je prvi napisal, da gre samo kakat in da pride potem takoj nazaj …

Moj namen ni, da bi celovečeren film s telefonom cel posnel in ga že ob koncu snemanja prikazal posvečenim in menda bom počasi nehal raportirati s snemanja, čeprav fascinacija zagotovo ne bo minila ob koncu projekta, sem prepričan! Ampak dokler ne popizdijo, da izdajam vojne tajne ali klobasam neumnosti, kakšno anekdotico še prilimam. Danes je bilo snemanje grozljivo zgodaj, ob devetih so kamere že brnele, jaz pa ene švoh dve urici spanja v riti. Ampak lokacijo sem takoj našel, čeprav sem svojega Garmina posodil Sukiju, sem šel pa ob pol dveh zjutraj iskat Igorju njegovega. Saj bi ga pripeljal on brez težav, pa je tri pive čez žejo spil in si ni upal za volan, kar kaže, da počasi odrašča ali pa se samo boji kazni. No, po moje bo to drugo, da je malo škrt in noče plačat, ker bi na set skoraj zamudil, ker sem ene trikrat z avtoceste dol zavil, preden sem poštekal, da Igor nima vinjete in na Garminu naštimano izogibanje plačljivim cestam …

Kakor koli, vse je spet šibalo kot po maslu, scena je bila pripravljena čist enaindevetdeseto, celo iz muzeja so prinesli gajbo Uniona, v katerem je bila seveda voda. Da je iz muzeja, vem zato, ker je Veselko v vsaki ponovitvi odprl novo flašo za filmskega soseda in ko je ta hotel nagniti (bilo je vroče, ali pa samo navada, kdo bi vedel?!), so ga opozorili, naj tega ne počne, no, že pri drugi steklenici je pa rekviziter opazil, kaj počnejo in preprečil nadaljne delanje škode. Potem so posnetek malo prilagodili in je “sosed” dobil pivo, ga podal nazaj Borutu, da ga ta odpre, ta pa ga ni odprl, ker se je kader končal in smo rekvizite rešili … Snemali so sekvenco poslovilnega piknika in smo tako imeli tudi za jesti že pred kosilom (mogoče so igralci zanalašč malo več ponovitev naredili, da se je več napeklo!), po kosilu smo se pa kar malo ulenili. No, vsaj jaz sem se, ekipa pa je pripravila vse za novo sekvenco. Vmes sta prišla glavna glumca z vprašanjem, ali je oče enega od njiju še živ. In sem razmišljal in razmišljal in nisem vedel, ker o njegovem fotru nisem nič razmišljal in posledično nič pisal in posledično zame sploh ni bil pomemben. Ampak igralci se hočejo vživeti v vlogo pa to (kar je več ko pohvalno!) in sta kar silila in silila in sem jima potem po pravici povedal, da je še živ. Zakaj ga pa nikjer ni? Jah, copata je pa doma čepi, sem poskušal najti razlago, ki pa ju ni zadovoljila. In sta potem nekaj razmišljala, če je mogoče že umrl, kar pa mi ni odgovarjalo zaradi nadaljnega teksta in sem ga branil ko lev. Smo vlekli malo levo, malo desno, potem se je izkazalo, da se je stari ločil. In sta bila delno zadovoljena, jaz pa v čedalje večjih dvomih. In ko si v dvomih, greš h komandantu, ki vse ve, torej k režiserju. Sem Jurčku vse razložil in je skoraj brez razmišljanja iz prve roke igralcema (in meni) povedal, da jih je prasec zapustil in da je bila prav grda ločitev in da jim je poskusil ves denar pobrati in sploh nič za otroke ne plačuje in smo šli srečni narazen. Pa še par problemov se je pokazalo podobnih (kar samo pomeni, da scenarist zadeve ni povsem dokončno do drugega ali tretjega kolena domislil), ki smo jih rešili podobno hitro s pomočjo tudi širše ekipe. Vmes smo skoraj posneli še porno sceno, ker je en pes skoraj skočil na pojajočo se psico, pa mu niso dali, ker so bili otroci statisti prisotni, drugega izvenserijskega pa ni bilo nič. Aja, še en hud kader sem poskušal posneti in sem se lepo postavil in je bila že tekoča kamera in akcija in vse, igrati pa niso in niso začeli in sem snemal in snemal in snemal in čakal in čakal in čakal, dokler režiser ni povedal, da bodo nadaljevali takrat, ko v kadru filma, ki se dogaja v začetku devetdesetih let, ne bo več enga modela z modernim telefonom, ki stoji ko lipov bog in je trajalo nekaj časa, dokler mi ni potegnilo, potem mi je bilo pa celo malo nerodno!

Pa še domov sem moral, ker sem vodil literarca s Tadejem Golobom, ki je za svojo čudovito knjigo Svinjske nogice letos prejel kresnika in mi je še kakšnih 40 strani knjige ostalo. Sem pripeljal do bajte, bi me pa skoraj kap. Pred hišo je bila namreč filmska ekipa, skoraj tako številčna kakor tista v Ljubljani! Sem najprej mislil, da sem kje vmes odcep falil ali kaj, a se je izkazalo, da je naš Klemi snemal kratek film z udeleženci delavnice na novomeškem filmskem festivalu, ljubkovalno Fife imenovanim. Me je klical že dopoldne, če lahko na mojem dovozu nekaj majhnega posname in še nekaj manjšega v vetrolovu in sem mu seveda lahkomiselno dovolil, domov prišedšega me je pa v slabo voljo spravilo. Kljub klimi v avtu sem bil ves moker in sem hotel v spalnico se preobleči, a je tam svetil en lučkar, sem šel dol, da bi se vsaj uscal po dolgi vožnji, pa so tudi iz sekreta vlekli en kabel (na zgornjega pa nisem mogel, ker bi jim v kader vskočil!), višek pa je bil, ko sem otroke vprašal, kaj so jedli, pa so odgovorili, da nič, ker se tašča sploh dol ni upala priti in kaj skuhati in sem moral potem jaz kuhati in so jedli seveda halo pico. Je bila dobra. Potem sem se spravil h knjigi, pa ni šlo, ker so kurčki mali imeli en tak grozen scenaril, ki je zahteval, da en igralec pride k drugemu v hišo in potem vpijeta eden na drugega in kolneta kot najbolj izkušena furmana in se potem še malo tepeta in so se vživeli in ropotali in preklinjali, da brati nisem mogel, VSI sosedje v bloku nasproti me bodo imeli pa verjetno še rajši, kot me že imajo zaradi lepe zelene strehe! Sem vse poslal v maloro (v mislih, jasno, ker umetniškega procesa pač ne smem kvariti!) in se fuknil v bazen, a le za kratek čas, ker je vmes pa Klemi vse nagnal in prišel dol na pir razlagat, kakšen jeben posel je biti režiser in vse skupaj. Sem mu obljubil, da ga bom s sabo vzel na snemanje, da bo videl, kako to delajo profesionalci in je bil za. Je spil pir in odšel, da sem lahko knjigo prebral do konca in potem skupaj s Tadejem napravil en tak lep in zanimiv večer, da smo prodali vse njegove knjige …

Click here to view the embedded video.

No, pa se je končno začelo. Prevajanje mojega scenarija na Jurijev film. Prvič lahko svetim pri tako velikem filmskem projektu in sem fasciniran do nezavesti. Koliko ljudi, kakšen aparat, pa vsakdo ve, kaj mora početi. Po daljšem ogledovanju sem prišel do zaključka (in to tudi pošteno povedal režiserju, ki mi je sicer ponudil stol ob sebi, čeprav je pa tudi res, da na njem ni bilo napisano moje ime), da je še najboljše biti režiser – samo sediš in tu in tam kaj zagodrnjaš, ostali pa delajo! OK, seveda ni čisto tako, ampak vse teče kot dobro naoljen stroj. Ko sem prišel na železniško postajo Rakovnik, ki je ena od dveh dobro ohranjenih retro postaj, mi je bilo seveda nekaj čudno, pa ne toliko zaradi tehnike in sem šele čez čas ugotovil, da kakšnih 30 statistov, oblečenih v obleke iz devetdesetih let, tam niso naključni pasanti. Ves navdušen sem pričakoval akcijo, ki je pa potem seveda ni bilo. Vsi ti ljudje so seveda delali do nezavesti, ampak posname se en kader, pa potem vse premakne, pa bližnji posnetki, pa pogledi iz drugih kotov, pa totali, kjer nastopijo tudi statisti, pa pogled glavnega junaka, pa popolnoma obstranska zadeva na drugi strani vlaka … Snemanje je trajalo krepko čez 6 ur, dobili pa smo posnetke za 58 sekund v filmu. No, morda malo več, morda za 59 sekund, je bil negotov Jurij!

Kakor koli, fasciniran sem bil nad prevajanjem zapisanega v igrano, res! Pustimo igro ob strani, ta je seveda pomembna, ampak kako pazijo na milijon malenkosti, nekdo je zadolžen za masko in preverja, če je vse tako, kot mora biti, kostumografinja popravlja obleke, frizure, ob belem dnevu osvetljujejo, skrbijo za ton, rekviziterji preverjajo, ali je dovolj materiala v torbah fantov, ki odhajajo k vojakom  …

Za 58 sekund v filmu pošteno boli rit, res! Igralca, za katerega sem zapisal, da se spotakne in pade (ker se mi je med pisanjem zazdelo, da to bi pa res bilo komično!), pa je verjetno bolelo še kaj drugega, ker so njegov kader ponavljali kar nekajkrat. Nisem šel pofirbcat, kako je videti njegov padec, ker me je že pri ene tretjem tresku začela peči vest … Ja, naslednji scenarij bo bolj milosten, zagotovo! Pa tudi mrtvih ne bo, v tem štirje umrejo. Ampak na srečo ne zares …

Click here to view the embedded video.

Včasih, pravzaprav prav pogosto, razmišljam, zakaj se meni dogaja, kar se mi pogosto dogaja. Ker načeloma sem razumen človek, relativno resen in še bolj relativno odgovoren, pa vseeno stopim zelo pogosto v kakšno govno. Res. Posla imam, da se ven ne vidim, projektov vrh glave, da mi je celo preljuba soproga razumevajoče naprej vrgla, da se bom kje srečal, jaz pa še kar kakšno neumnost ušpičim. Saj ne, da jo hočem, ampak ker mora človek tudi malce odmisliti vsakodnevne projekte in ker je za kaj takšnega najlepše Ladkota šravfati (no, jaz si samo roke malo solidarnostno umažem), sem za pol urice skočil k dr. Krevsu, ki je razbijal in vijačil in bogal in vse, da si sploh nisem upal domov in je pol urice zraslo na tri ure, da sem samo črtal stvari, ki jih še moram danes storiti. No, nisem črtal stvari, bolj sem črtal ure spanja, ki jih ne bom imel, a ker se poznam in vem, da sem lenuh, tudi vem, da bom tiste urice, ki mi bodo ponoči zmanjkale, v dopoldnevu noter prinesel, pa čeprav potem na sestanek z ministrico recimo ne grem, ker človek ima pravico zaspati, mar ne, če spi samo 4 ure?! Saj tudi ministri so samo ljudje in razumejo, domnevam, zato sem seveda poklical in po pravici povedal, da sem zbolel. Saj v bistvu sem … Ampak, kakor koli, panika ne pomaga in ko je dr. Krevs predlagal še probno vožnjo, si mu nisem upal odreči. Ker je garal ko žvau, čeprav, roko na srce, tudi sam nisem bil od muh. Mi je naročil, da kupim kontakt sprej, ker so konektorji in žice in stikala dolgo stali in ne delajo najbolje (na bencinski sem se sicer zmedel in kupil start sprej, ki je za nekaj drugega, a me to ni motilo, sem vseeno šprical in je malo pomagalo) in sem torej tudi sam delal ko žvau in sem si testno vožnjo nekako zaslužil, čeprav je malo pred odhodom na tlako prišel Klemi, da morava za festival še en scenarij napisat, ker bo on film posnel z igralci, ki so na delavnici, če niti ne omenjam, da se za predavanje sploh še nisem začel pripravljati (pa vseeno pridite, bo vsaj hecno po moje) … Ampak, kamor je šel bik naj gre še pa štrik sem si mislil in sva pičila na drugi stresni test. Mi je bilo všeč, je kar šla žival ruska, stikala so tudi začela delati eno za drugo, torej start sprej pomaga in je bilo vse ok, dokler nisem pogledal kazalčka za bencin. Je bil čisto na “o moj bog”! Ampak, potem sem se spomnil, da konektorjev plovčka za bencin na rezervoarju pa nisem pošprical in da verjetno kazalček zato ne dela in sva se še malo pelkala, dokler Ladko seveda ni crknil. Sredi ene hoste, sredi noči, sredi mojega vedenja, da bi moral že nujno nujno biti doma in delati. Ampak, če ni bencina pač ni bencina. In tle ni kej. Jokat nima smisla, ker to nič ne pomaga. Sva stala tam na eni jasi, polna luna je sijala, midva sva se pa gledala ko dva zaljubljenca. Trapasto, mislim … Dr. Krevs je že vlekel telefon ven, a sem ga prepričal, da ga ni uporabil, ker nisva bila zelo daleč od ceste in ker vem, da se mi bo to še kdaj zgodilo, mislim klic prišparati za kdaj drugič. Ko bo res daleč, recimo …

In sva vzela pot pod noge in lepo v polni luni pičila iz hoste proti cesti, oba seveda v nekih natikačih. Nekje vmes sem se pa še spomnil, da še ta teden vodim literarni večer z letošnjim kresnikovim nagrajencem in ker sem knjigo šele dobro začel brati, sem v paniki celo pomislil, da bi soprogo poklical, da bi mi med hojo recimo do konca prebrala in ne bi časa izgubljal za brez veze. Potem sem se pa itak spomnil, da ni ne prvič in ne zadnjič in je nisem poklical in sem čas v leru raje izkoristil za pripravo jutrišnjega predavanja o scenaristiki. Sem jasno govoril glasno, ker z glasnim govorjenjem odganjaš medvede, je pa tudi res, da je dr. Krevs malo hitreje stopil in poskusil med naju vnesti čim več prostora … Ja, polna luna čudno vpliva na ljudi, ni kej!

Začne se v ponedeljek, konča v soboto. Tukaj je PROGRAM, našlo se bo za vsakega nekaj. Za glavnega Fifija se je že našlo sponzorsko vozilo, s katerimi razvaža zvezdnike po mestu, tudi jaz sem ga lahko sprobal in si z vetrom razkuštral lase …

Moj zvesti bralec Marko D. ve, da človek v mojih letih mimogrede v starostno depro pade in mi je poskusil dvigniti samozavest z zagotovilom, da vsi v njegovi firmi berejo moj blog in da naj pazim, kaj pišem (mislim, da naj o njem pišem sam po resnici, kukr da znam tudi drugače!?) in mu je skoraj uspelo, dokler se seveda nisem spomnil, da človek dela v firmi Marko D. vse sam s.p. OK, ni se glih zlagal in za nekaj časa je vseeno zaleglo …