Pred leti sem se na poti ustavil pri teti na kavi, ki je delala na občini. OK, vem kaj boste rekli, da je to kontradiktornost. Občina in delo?! Ne bom se spuščal v retorični spor z vami, sem samo spil kavo in že skoraj odšel, ko je teti zazvonil telefon. In sem nehote poslušal, kako je prodajala svoj avto. Star in uničen kos pleha, ničvreden, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem slišal, koliko bo iztržila zanj. Itak da me je zanimalo, kako ji to uspe in mi je prostodušno priznala, da je takšno nenormalno ceno dosegla zaradi registracijske tablice. Je imela čudovite, lahko zapomnljive številke (kar morda ni dobro za kriminalce!?) in model je avto od nje kupil samo zato, da je lahko potem snel tablice in jih namestil na svoje bolj prestižno vozilo. Lokalni obrtnik, poln denarja, jasno. OK, nič mi ni bilo jasno (še tudi zdaj mi ni, meni je namreč vseeno, kaj piše na tablici in nikoli ne izbiram!) in sem odšel, na občinskem parkingu pa sem malce pogledal po voznem parku in se mi je posvetilo. Sami drekci pekci od avtov, p’odplačani uradnički si dražjih in boljših pač niso mogli privoščiti, registracije pa takšne, kot bi bile naročene po meri za najboljše! Jasno, vsaka občina je dobila nekaj dobrih tablic in te so si zase vzeli uradnički. Majcen plus, če si vsaj približno blizu korita …

Na to štorijo sem se spomnil danes, ko smo pri Milanu kofetkali in koktali in smo se zbirali iz ure v uro, kot da Milan kaj zastonj daje. Na koncu je uletel še naš najmlajši in najbolj obetaven režiser in bilo je, kot bi jagnje bogo spustil med stekle volkove. Namreč naš mladi režiser bo posnel film in potrebuje dva avtomobila. Enega malo bolj prestižnega za igralce, ima že nagledanega pežoja kabrioleta za 3 k evrov in enega vsaj na zunaj dobrega, ki ga bodo igralci sesuli. In se je najprej Krsto spustil v barantanje z njim, da naj on kupi za 3k evrov kabrioleta, on ga bo pa potem od njega kupil za 2 k evrov, potem se je vključil še Suki, ki mu je želel prodati svojo nepremičnino za 230 evrov, da jo lahko sesuje. In smo se vsi poscali od smeha, naš mladi režiser pa se je začel braniti, da na vsakem smetišču dobi boljši avto za manj denarja. A ni računal na prevozne stroške, ga je takoj podučil Suki (ki nepremičnino da tudi zastonj, sem prepričan, če jo le kdo izkoplje spod snega in umakne spred hiše!), pa smo mu pokvarili posel, ker smo ga spomnili, da se tudi z njegovo nepremičnino ne bodo pripeljali na set, ker ima kiler uničen, potem je pa še Krsto pristavil lonček, da naj tudi akumulator odšteje, ker da ga je njemu obljubil. Ja, podjetni Suki. Je prodajal ko raztrgan trgovec, res. Na Krstotovo vprašanje, koliko je akumulator star, je odgovoril, da mesec ali dva, na moje vprašanje, zakaj je dal nov akumulator v avto, ki se ne premakne spred hiše že skoraj slabo leto pa me je le grdo pogledal. No, smo tako drug drugemu kvarili posel (ker smo imeli napačno predpostavko, da v slovenskem filmu je denar!), vmes smo še Grdinu vsi razen mene telefone prodajali, Robertu pa malo rabljene napihljive lutke (čeprav tukaj ne bom omenjal, kaj počneta v dnevni sobi s cimerčkom!), ko smo premetali dovolj denarja, pa smo najbolj izkušeni potegnili ven in je kot zadnji prišel Suki, ki je klel, da ni za ponovit. Ker ga je doletela runda, jasno, Milan vedno zadnjega ujaga za vse!

Smo se odpeljali v center, da smo premaknili Krstotovo nepremičnino z mojim avtom (sem že profi šleper, sem dobil izkušnje z Ladkotom!), vmes mu je pa Robert še malo brisalec pokvaril, ker se je kukr ene indijance z lokom igral ali nekaj takšnega, mi je bilo pravzaprav nerodno vprašati, ker je bilo očitno, da ni vzel jutranje tabletke … Mi smo nepremičnino parkirali, eden od garačev je pa še do Milana skočil, ker do plače manjka še par dni in v domačem sekretu ni več papirja, ampak to je pa že druga zgodba. Sem predlagal šparove reklame, pa so se vsi zbunili, da so preveč gladke in barvne, da samo razmažeš in bolj švoh obrišeš in smo zaključili temo. Aja, vmes sem pa registrsko tablico opazil in se spomnil občinarskih …

Danes bo menda sneg, čeprav še nič ne kaže. Sem celo razmišljal, da bi se na Primorsko odpeljal malo veter pogledat, pa nihče ni bil za akcijo. Sami mladi zapečkarji okoli mene, ki počasi prihajajo v leta. Razen Grdina, jasno, ki se je odpeljal v Ljubljano žurat in me na pol ure kliče, če pri nas že pada, ker mora še domov priti in sem ga okol pol štirih zjutraj nekam poslal!

Si je rekel Klemi električar, ko je Krsto spet iskal človeka, ki bi mu posodil malce džusa iz akumulatorja za njegovo crknjeno baterijo. Sem mu že zadnjič predlagal, da avto parkira v hrib in gu užge na silo, pa noče, ker ima dizla in z dizli se to menda ne dela. Potem sem mu predlagal drugo boljšo rešitev, nakup novega akumulatorja, pa je prepričan, da je njegov še povsem dober, da ga le mraz jebe in da bo itak kmalu poletje pa to in sem se vdal. Smo kofetkali in je zaprosil za pomoč in sva s Klemijem seveda takoj skočila. Mrzlo k svina, od poletja še niti duha (dasiravno je Stibro že slekel dolge gate, a sem prepričan, da jih že pospešeno išče), kabli, ki jih Krsto nosi s sabo, pa niti v Afganistanu ne bi bili uporabni. Strgani in ocufani, pustimo to ob strani, da se je vse iskrilo, avto seveda ni vžgal. Je še Grdin mimo prišel, a ko je videl kable, se je pospešeno umaknil. In to je človek, ki se nevarnosti nikoli ni izogibal!
Kakor koli, nismo zakurblali mašine, Krsto je šel pa po nov akumulator. Kako, ne vem, sem šel nazaj h kofetu …

Sem med postopanjem okoli njegovega bolida opazil tudi levo sprednje kolo, pa je prijateljček le zamahnil z roko, češ, to ni nič. Ko smo na Ladkotu povsem stolkli feltno, da je bila skoraj kvadratna, je bila še vedno boljša od njegove, a mu tega nisem povedal, se mi je mudilo na kavo, kakor rečeno …

Prva dopoldanska kava okoli 15. ure v Patriotu, mrzlo a sončno, splošno zdolgočasenost sva sklenila pregnati delovno. Saj kaj pametnega itak ne znava delati, sva se pa spomnila, da bi lahko priključila reflektorje za vzvratno vožnjo na Ladkotu 2. Material sva nabavila že zadnjič enkrat, le še rokave je bilo potrebno zavihati. Kaj naj napišem, zgodil se je še en “A je to” projekt. Klemi je odvijačil armaturo z vsemi števci in to, jaz sem zadaj nekaj pri lučeh čaral. Klemiju je ves čas nekaj pokalo in smrdelo, ker je kratke stike delal, jaz sem pa dva reflektorja zdrobil in uničil, a sem vsaj luknjo v prtljažnik zvrtal, skozi katero bova nekega dne potegnila žice za luči. Nesreča je mimo prinesla še Igorja, ki nama je delo iz rok jemal (je kasneje priznal, da z nama zelo rad dela, ker sva dva od redkih ljudi, ki še verjameva, da je strokovnjak!), a mu verjetno zaradi mraza ni šlo najbolje od rok, je pa vsaj mene pohvalil, da sem novo luknjo v avto zvrtal kljub temu, da ena že obstaja le par centimetrov proč, ki pa je nisem videl, pa Klemija je pohvalil, kako lepo je armaturo razdrl, da je živ bog ne bo več sestavil. V kar pa dvomim, saj je Klemi vse zapisal s flomastrom kako je sestavljeno, preden je narazen potegnil, sva še pofotografirala, pa še na internet je nekaj skočil pogledat. Ga je zanimalo, kako je elektrika povezana ali kaj, ne vem, vem le, da je nekaj narobe staknil in zdaj vsakokrat ko se približa Ladkotu 2, z njega na pleh skoči iskra že s pol metra oddaljenosti. Mogoče se ubogi avto tako brani pred njim, ne vem, mene ne trese nič, Klemi pa skače in poskakuje kakor primabalerina ruskega baletnega orkestra …

Vmes se je, jasno, še Stibro vrnil iz avtosalona v Ženevi in si je pred spanjem zaželel še doze smeha. Jo je dobil, ko je videl, kaj vsa sva napravila in nama zagotovil, da se lahko voziva tudi brez armature, da ne bo nič narobe … Bi ga pa smeh mimogrede minil, če bi poznal Klemijeve načrte. Je bil tako ponosen na svoje znanje v elektriki, ko je poskusil, če zadnje meglenke delajo (in delajo, čeprav so vmes pa vse luči zadaj nehale delati, bogsigavedi zakaj?!), da je resno začel razmišljati, ali bi se lotil avtoelektrike, ker prihodnost je v električnih avtih in ne v smrdljivih bencinarjih, s kakršnimi se ukvarja Stibro … Ko bi ga vi videli, ko je zadnji reflektor zasvetil! Za hip je bil podoben Tomu Hanksu v tistem filmu na samotnem otoku, ko je po ne vem koliko dnevih uspel zakuriti prvi ogenj!

Hej,

če Dolenjc prav poroča, je včeraj mestni svet MoNm prepoznal izreden talent mojega dragega soseda (pisatelja, prevajalca, urednika, jamarja, … etc etc… Damijana Šinigoja in se odločil, da mu stisne 2 jurja evrov, ker je fejst fant. Poleg tega pride zraven menda tudi Trdinova nagrada. Čestitam!

Blaž

Sosedova čestitka bo seveda kljub temu, da nagrade redko zadanejo tapravega, pripomogla vsaj k boljšim odnosom, ker bo treba nagrado v obliki kakšnega piva seveda razdeliti med prijatelje in sosede!

Zobna, seveda. Lenartu je odpadel prvi zob. To je kar nekakšne mejnik v otrokovem življenju. No, tudi v starševskem, jasno. Saj teh mejnikov je milijon in vsi so pomembni v določenem trenutku, potem pa nekako več ne. OK, saj ti mejniki se verjetno tudi ponavljajo, kakor se staramo. Najprej zob zraste in smo vsi navdušeni, potem mlečni odpade in zraste tapravi in smo spet vsi navdušeni, potem grizemo skozi življenje kolikor le lahko in zob odpade in je veselica, ko vtakneš socialne not. Po moje je kar kul, ni več ščetkanja, sam vržeš čez noč v kozarec in čudežno tabletko za čiščenje in tadaaaa … Kar me je spomnilo na mojo sestrično, ki je pri kosilu vedno pila vodo in so starejši vsi kokodakali, da to ni prav (to zdaj tudi jaz svojim počnem, žal!) a so se tega nekako navadili, ampak nekega dne je moj stric, njen oče, skočil od mize kot tiger proti njej in ji zbil plastični kozarec iz rok in smo bili vsi presenečeni in osupli. Zakaj takšna reakcija, če pa to vedno in venomer počne?! No, potem so odrasli seveda zaključili s kosilom, otroci pa smo jedli naprej, dasiravno smo tudi mi izvedeli, da je moja preljuba sestrična nagnila kozarec, v katerem je bila babičina proteza … Jaz sem verjetno mislil, da je stric zato tako skočil, da je ne bi ugriznila … Aja, pa lahko bi pisal tudi o Maretu, ki je postajal predsednik DNŠ in je moral imeti govor in nevajenemu takšnega početja pred množico so se mu osušila usta in je nagnil plastični kozarec z vodo, da se malce osveži. A ker so bili to še časi, ko smo lahko še noter kadili in ker je DNŠ organizacija, znana tudi po šparanju in ni bilo pepelnikov, smo čike metali v kozarec, Mare je pa nagnil … Govor je bil kratek, ovacije ogromne, a to je že druga zgodba …

Torej, Lenart je izgubil svoj prvi mlečni zobek. Kar dogodek, res. Preden smo ga zvečer dali pod vzglavnik, da ga odnese zobna miška, smo si ga še malce ogledali, ker na napakah se učimo in zadnji del majcenega zobka ni bil najbolje krtačen, a se Lenart ni dal, da je babica kriva. Da ga ona ni najbolje očistila, preden mu ga je zavila v robček! Ampak, zobek je romal pod vzglavnik in zjutraj je Lenart našel pod njim dvakrat po 5 evrov, ker tašča ni vedela, če je miška prišla, jaz pa tudi nisem vedel, da bosta dve miški skakali okrog in je bila potem igračka za 10 evrov. Kar je kul, če vprašate mojega najmlajšega. Pri Maksu je bilo težje, ker je bil takšne bolj pogumne sorte in ko je izgubil mlečni zob in ga je miška iskala pod vzglavnikom in ga ni našla, je vseeno pustila denar, kar se je mojemu najstarejšemu nadvse čudno zdelo. Da zoba, ki ga je skril nekje na mizi, ker ni hotel, da bi živali hodile okoli njegove glave med spanjem, ni vzela, denar pa je vseeno pustila …

Ja, hecne so tele miške. Me zanima, kako je pri penzionerjih. Ko založijo zobke, jih tudi kje denar čaka?

V Gogi smo imeli inventuro in razpisali in odpisali ogromno materiala. Ne knjig, jasno, stare stole pa to. Saj ne, da imamo debele riti, vsaj vsi ne, le kupili smo jih, ko smo bili še bolj revni in so bili bolj slabe kvalitete. Evo, mene je verjetno zaradi njih križ bolel in sem šel na slikanje in so napisali, da glede na starost sem kar OK, kar pomeni, da je material utrujen in da bo bolelo še naprej. A to ni bistveno, krame se je bilo potrebno znebiti in sva s Klemijem vse skupaj naložila na prikolico in odpeljala na smetišče.  Še dobro, da nisva kakšnih modrih srečala, ker je bilo naloženo res na hojladri, se je med vožnjo vse nekaj treslo in vrtelo, kot da voziva helikopter … Ja, tam so bili tudi naši, ki se pripeljejo s tavelikim kombijem po material, da ga odpeljejo na Dinos, pa so še najino robo malce prečekirali. Sem bil že vesel, da ne bo potrebno tudi razkladati, a so le dvignili nosove in se odpeljali. Matr, smo v najlepši in najboljši in najbolj sladki založbi sedeli na stolih, ki še za naše niso dobri! In to ne tako dolgo nazaj, mater …

Smo šli novega Ladkota sprobat, z novimi zavorami in sklopko in vsem. Odločeni, da bomo milostni in prizanesljivi, zato smo bili oblečeni kot za k maši, Igor celo samo v coklah, Klemi v nizkih teniskah (edinih še čistih), a sem že po par sto metrih zajahal eno čez pot podrto drevo in smo se zakopali v blato do kolen. In nobene opreme in vsi lepi in smo se nekaj časa gledali, potem pa pljunili v roke, podstavili vrečo za dviganje, zadevo dvignili, prestavili in odpeljali. Usrani do amena. Ampak ravno prav jezni, da je moral novi Ladko pokazati vse, kar je pokazal stari Ladko in nismo imeli več milosti. In je zdržal. No, približno. Nekaj ropota, bomo pogledali jutri, pa izpušna cev pri kolektorju menda curi in noter zato smrdi do boga, kaj drugaga pa menda nismo opazili. Nas je pa tudi novi Ladko po končanem testingu avtomatično in povsem samodejno odpeljal na kebab k lokalnemu dilerju zdrave hrane, kjer smo srečali Roberta, a smo ga ignorirali. No, on je nas, ker smo bili umazani, ampak zato pa so prijatelji, ne?! Klemi bo pa verjetno nekaj zbolel, ker ni prvi pojedel in ene dva grižljaja je pustil. Še nikoli videno, ampak vsaka stvar je enkrat prvič, ne?

Ja, celo popoldne sem vozilo od znotraj čistil z vlažno krpo, da bo vsaj na začetku čisto, a sem se že kmalu potem, ko sem v semiš čevljih do kolen zagazil v blato, spomnil, zakaj nima smisla čistiti …

Plavi orkestar je bil najbolj popularen, ko sem služil vojsko nekje bogu za hrbtom, sem bil celo na koncertu, a se ga bolj malo spomnim, alkohol pa to. No, sem bil tudi na Lepi Breni, tudi alkohol pa to, a se tega koncerta bolj spomnim, ker nas je par deset soldatkov pobrala vojaška policija in smo morali stati mirno pred kasarno do zjutraj. Stati mirno je seveda vojaški ukaz, ki ni imel nobene realne povezave z našim početjem tam, ker smo počeli vse kaj drugega kot stali mirno. Smo bili podobni bilkam v rahlem vetrcu, ko smo se tako majali in opotekali pred kot sršen s slamico v riti razpizdenimi oficirji. So kar pihali od jeze in besa in kar niso vedeli, kaj bi. Smo namreč na koncert vsi pobegnili čez žico brez dovolilnice, pa to niti ne bi bilo tako hudo, če na koncertu ne bi tako zelo padli v filing, da ni bilo skoraj nobenega, ki mu vsaj del opreme ne bi manjkal. Ker smo ga zmetali Breni na oder. Zmagovalec je bil model, ki je med nami stal samo v gatah, vse drugo je dobila Brena. In so oficirji na srečo bolj nanj bes usmerjali, se mu je pa itak žvižgalo, tako je bil nalit. Kaj je bilo kasneje, ko se je streznil, ne vem, jaz sem samo par kazenskih straž fasal …
Ampak, zašel sem. Plavci so prišli v Ljubljano in sem odpeljal sina na koncert, da je videl in slišal, kaj so oča poslušali in gledali, ko so bili mladi. Mojemu fotru niso bili preveč všeč predvsem zaradi pesmi Bolje biti pijan kakor star, meni pa je tudi danes ta pesem všeč in se celo še strinjam z njo. Sem opazoval mladce, kako so nabiti skakali po ritmu, mene je pa vse bolelo, ko sem samo stal tam in malce malce migal, letom primerno. Ja, mlad in nabit je definitivno boljše kot star in nabit!
Maksu so bili všeč, je rekel, da ga lahko pa še na 50 centov peljem, ko sem glih v filingu, a se še nisem odločil. Zaenkrat sem ga domov grede peljal na bencinsko na sendvič, ker ne bi zdržal do doma, pa še čips sva kupila, čokolado in kofe in dan je bil popoln …

Saj jih čist zares ne potrebujemo, a pravila so pravila. Zato smo po ne vem koliko dneh Ladkota 2 odpeljali k strokovnjaku, ki se ukvarja samo z zavorami. In je torej strokovnjak za zavore. O zavorah vse ve. Je zelo suvereno povedal, ko smo ga poklicali, kako kaj kaže, da bo popravilo koštalo kakšnih 100 evrov in da bo do 15. ure popravljeno. Ob 15. uri je strokovnjak, ki se ukvarja samo z zavorami, še vedno delal na zavorah Ladkota 2, da sem vmes lahko skočil v Ljubljano in bil prepričan, da bomo vozilo pač dobili v ponedeljek, ker strokovnjak za zavore dela samo do 17. ure. A me je okoli 19. ure poklical, da se še kar jebe (ja, zadeva je postala osebna, jo je vzel kot osebni strokovni izziv verjetno!) in da mu ni nič več jasno in da če lahko en del iz Ladkota 1 pripeljem, da bo nekaj preveril. Evo, in sem strmel v telefon in nisem vedel, ali naj bom ponosen ali naj mi bo nerodno. Strokovnjak, ki se ukvarja samo z zavorami, ima težave s popravilom zavor na Ladkotu 2. Pa saj ne moreš verjet, sem imel čisti deja vu, res! Še Stibro se je zlobno hihital, ko sem ga poklical in mu raportiral, da je točno vedel, da bo tako. Ker Stibro in Igor sta tudi strokovnjaka in če onadva nista imela blage veze …

Torej, saga se nadaljuje, če še to ne bo šlo, pokličemo strokovnjake iz Rusije. Ni vrag, da tam ne obstaja kakšen jedrski fizik, ki bi znal zrihtati stare ruske koline!? Vprašanje dneva na izjavo, da je tud kuplenga šla, pa je: “Kam je pa šla?”

Dopoldne, jasno, je minil ob kofetkih, potem sem skočil kolesa na Ladkota 2 namontirati, da ga bomo lahko na zavorni servis odpeljali, vmes sem se izogibal Stibrotu, ki mi bo malince polomil zaradi dolgih gat, potem sem iz Goge, kjer imamo spomladansko čistilno akcijo v skladišču, odpeljal poln avto polomljenih stolov in kartonastih škatelj in podobne krame na Komunalo (direktor je pa stare računalnike in monitorje odpeljal, meni ni zaupal, se je bal, da bom prodal!) in sem to storil kar takoj, ker drugače bi to kramo vozil en teden okoli, vmes sem se izogibal Stibrotu, ki mi bo malince polomil zaradi dolgih gat, ker sem bil ravno v tistih koncih, sem kupil še antenski kabel in vse priključke in sproti še Sukija poklical, če mi lahko strop prevrta s podstrešja v spalnico, da bom kar direkt kabel napeljal, pa se je strinjal in naj bi prišel popoldne, vmes sem se izogibal Stibrotu, ki mi bo malince polomil zaradi dolgih gat, potem sem spet skočil do Ladkota 2 in do Igorja, če bi koline odšlepala do zavornega servisa, pa je rekel, da bo še nekaj poskusil in da bomo zvečer, ko bo mrak, sem skočil domov na kosilo in je prijahal dolgopogrešani Robert na kavo na sončni terasi, le toliko, da je povedal, da ni nič novega na ljubezenskem področju oziroma da je toliko novega da to sploh ni več novo, potem je odjahal, da sem se lahko spravil v jamarski kombinezon in na podstrešje (s čelado, jasno!), da bom kabel potegnil, a mi je šel nek tram narobe in nisem mogel in sem potem kar pred hišo na lestvah stal in reševal zadevo (v jamarskem kombinezonu in s čelado, jasno, da so ljudje kar pospeševali, ko so me zagledali!), vmes sem se izogibal Stibrotu, ki mi bo malince polomil zaradi dolgih gat, soproge sem se branil, ki me je hotela fotografirati, okenski okvir sem navrtal oz. prevrtal, ker nisem imela časa Sukija čakati s tadolgim svedrom, za les imam pa doma dovolj dolgega, vmes sem se izogibal Stibrotu, ki mi bo malince polomil zaradi dolgih gat, potem sem kabel napeljal in slekel kombinezon in skočil do Ladkota 2, da ga končno odšlepamo na servis, a je Igor še kar nekaj probaval in vmes sklopko izgubil in jo popravljal, Klemi se je zabaval na vajah z bendom (Igra bobne, ker ima na tem inštrumentu največ odlagalnih površin za pivo!), jaz sem Igorja gledal in občudoval, ko so poklicali Peđoti, če sem na koncert pozabil (in jasno, da sem, samo moja soproga pa ni, a so jo na srečo oni pobrali) in sva končno odcijazila Ladkota 2 na servis, da sem lahko skočil pod tuš in na koncert, kjer je bila že zbrana prav vsa nesreča od mojih prijateljev na kupu, da so se imeli iz koga norca delati, da sem lahko ob polnoči končno prišel za mašino (vmes sem se izogibal Stibrotu, ki mi bo malince polomil zaradi dolgih gat, ampak na srečo hodi zgodaj spat!), ker imam še milijon stvari za napisat in za oddat, ampak zjutraj bom zgodaj vstal, ker bo poklical mojster Igor in me udaril s cifro, koliko bo popravilo koštalo. In sta dve možnosti – ali bo popravilo poceni in se gremo vozit, ali pa bo popravilo drago in bova s Klemijem zaslužila – Dinos baje nekaj plača za staro kovino …

Aja, sem pa mož beseda, TV v spalnici sem malo prej priklopil, a je soproga vmes žal zaspala … Eni pa res nimajo nobenega potrpljenja, vam povem!