Ko pravijo, da pazi, kaj si želiš, ker se ti lahko uresniči, že vedo, o čem govorijo, po novem pa ve tudi moj zvesti bralec Marko. Ves lep je prišel do mene s fotoaparatom, da se bo šel prvič peljati z Ladkotom. Sva za dobro vago vzela še Roberta, ki se je takoj usedel zadaj, ker on že ve. Pa še talepe teniske si je obul, kar je pomenilo, da kaj veliko ven ne bo hodil in da si tudi rok ne namerava mazati in hrbta uničevati. Smo se pelkali tako bolj na izi, ker sem tudi sam imel bolj takmašno obleko, a je bilo za Markovo deviško vožnjo kar ok, je menda užival in celo eno drevo prav ročno umaknil s ceste, potem smo pa zapeljali na bolj razrito uradno cesto Novo mesto – Spodnji Duplek in se je zgodilo, kar se rado zgodi v takšnih primerih, ko greš res na izi in lepo oblečen. Nismo zleteli s ceste, nismo se zaleteli ali zataknili, le nasedli smo. So bile kolesnice tako globoke pod lužo, da so vsa štiri kolesa obtičala v zraku in se je Ladko obnašal kakor da je na avtomehanični dvigalki. Me najprej ni preveč zaskrbelo, ker sem mislil, da bomo zrinili nekako in sem bolj po trdi zemlji hodil (lepi čevlji pa to, saj veste), potem sem se pa malo sklonil, posvetil (ja, tokrat je bila svetilka dobra!) in spoznal, da je hudič šalo vzel. Ker sem že bolj v letih, je poprijel Marko in poskušal (računalničar in fotograf) z nekimi vzvodi pa to in mu nisem hotel jemati veselja, ko si je rokice mazal, hkrati sem pa profesionalca Roberta opazoval, ki je dajal vtis, da dela ko stomater in se trudi in išče rešitev, a je bilo dovolj le njegove čevlje pogledati in ti je bilo takoj jasno. Da se strokovnjak zelo uspešno izmika delu, ampak to na tako čudovito zapleten način, da ga nisem hotel zatožiti Marku. Ki je kakor Arhimed premikal Ladkota pa potem ni šlo in sem potem jaz suvereno izvlekel tisto vrečo, ki se napihne z izpušnimi plini in dvigne nepremičnino, a kaj, ko sem pozabil dati zrihtati izpušno cev in so izpušni plini pihali bolj bogemu Maku v nos kakor v vrečo …

Jah, nič, je bilo potrebno vzeti navadno ročno dvigalko in ko sem jo podlagal, da ni šla pregloboko v blato, sem si prvič malo rokice umazal, ampak zaskrbljen pa še nisem bil, to pa ne, šele potem sem malo švicnil, ko sem še tisto železno rusko pizdarijo polomil in ni šlo več ne gor ne dol. Markec jo je hotel seveda kar tam popraviti, čeprav nismo imeli stružnice in podobnega orodja in ker ni šlo, je Arhimeda pomaknil na zadnji konec Ladkota, vmes je pa tudi Robert spoznal, da bo potrebno zavihati rokave ker drugače bomo kar tam ostali in se je bogec umazal, jaz sem pa noter rinil naprej in nazaj, čeprav nikamor ni šlo, ampak potem nam je nekako vseeno uspelo in smo pičili domov. S čudnim zvokom, verjetno sem izpušno cev nekaj vznemiril … Pred hišo sem se obema opravičil, a je bil Markec vseeno vesel (dokler seveda ni prišel v Patriota, kjer ga je bogica boljša polovica čakala kar nekaj debelih ur, saj ji je rekel, da pride čez pol urice, celo po telefonu ji je to ponovil, ko je Ladko še stal v blatu kakor ulit v beton in je pot lil z njega, z Roberta pa ne!) in je rekel, da je bilo kul in sem se počutil kot Winstor C. ki je tistim tam kri in solze obljubljal in so bili vsi veseli, čeprav ga potem niso še enkrat izvolili … Robert je pa nekaj nergal, ampak predvsem zato, ker je moral nekaj metrov peš do doma, ker ni hotel Markotove mamice avtomobilčka zasrat, oprav v moji garaži kakor on se pa tudi ni hotel. Čeprav, bolje je peš stopiti kakor pa da te Tomasso zapelje k lokalnemu dilerju zdrave prehrane in moraš umazane čevlje ves čas v zrak držati, on pa v nogavicah vozi …

11. INT – GOSTINSKI LOKAL – NOČ

BORUT in MARKO pijana odsotno buljita v prazno, miza se šibi pod praznimi kozarci in steklenicami piva, prostor je zavit v cigaretni dim, sliši se hrupna divja glasba. NATAKARICA (še ne povsem razvita srednješolka v izzivalni opravi) briše mizo, globoko sklonjena, BORUT in MARKO se nagibata in sklanjata, da bi ji videla v dekolte.

Takole piše v prvotnem scenariju, ki pa smo ga nekje vmes med vajami z igralci in po posvetovanjih z dramaturgom malce spreminjali, izboljševali. Kar je naravno sosledje stvari, jasno. Vsak nekaj doda, morda odvzame, vse v smislu izboljšanja. Danes in včeraj smo snemali poslovilno zabavo mladeničev, ki odhajajo na služenje vojaškega roka in je skoraj vse ostalo kot je (več ko pet strani teksta), le par detajlov smo spremenili. Eden od njih je recimo bil ta, da natakarica ni več še ne povsem razvita srednješolka (sploh ne vem, kaj mi je bilo, ko sem to pisal!?) temveč konkretna ženska. Lepa. Kostumografi so profiji, jasno, in so priskrbeli izzivalno opravo in ko smo vse posneli, smo se seveda spravili tudi na detajl, na pogled Marka in Boruta. In je bila kar naenkrat gneča pred monitorji (ja, v ekipi je veliko moških, a tudi ženske so hotele videti dober kader) in za kamerami. In ker je šlo za zelo pomemben posnetek (sicer brez teksta), smo morali kar nekajkrat ponoviti, na koncu so sam ata direktor fotografije Perko morali vstati in pokazati, kako se stvarem streže, da je bilo, kot je treba! Pa Boštjanova navodila so tudi malce pomagala, kajti šele po njegovi sugestiji, da naj statistka bolj energično briše kozarec, je detajl res prišel do izraza …
Ja, snemanje filmov je naporen posel, ampak lep. To je spoznal tudi Robert, ki je sprobaval svoj novi fotoaparat in škljocal, ko da bi spil 9 kav, kako naspidiran je bil, se pa lepo vidi s spodnjega posnetka, briljantno kadriranega pa to, sem ga seveda napravil jaz. Igranega ni bilo nič, jasno, vse alnatural!

Quentin Tarantino nekje razlaga o pomembnosti glasbe v filmu. Kako zelo pomembno je, kateri štiklc izbereš h kateremu prizoru in če ti rata, potem imaš občutek, da je lahko ob tem in tem prizoru lahko samo ta in ta komad in noben drug. Danes sem Klemiju naredil majceno uslugico in seveda takoj zahteval majceno protiuslugico. Je šek s svojim velikim avtom z mano po dve gips plošči, ker imam nova okna pa to in moram še nekaj tam nad roletami zapret pa to. Seveda kot izkušena mojstra nisva nič merila, ker ima itak velik avto, ampak ko sva v Merkur prišla in videla, da so tiste plošče dolge 2,5 m in široke 1,5 metra, sva že na oko ocenila, da ne bo šlo. In sva, mojstra, mimogrede poiskala salomonsko rešitev – plošče bova prežagala na pol, pa bo. Pa še celo mojster je rekel, da dve lahko tudi on preseka. Sem šel plačat, Klemi je medtem zadaj prostor napravil (kar je projekt, verjemite!), mojster je pa z nožem (!) odrezal zadevo, kar me je totalno presenetilo, jaz sem mislil, da moraš žagat. Ja, človek se vsak dan kaj novega nauči in sem bil ves vesel, ker doma ne bom rabil žagati ampak bom rezal, potem sem bil pa manj vesel, ker tudi odrezane plošče niso šle v avto po širini. Pa še dobro, da sem vzel tiste gips plošče proti vlagi, ker sva v vozilo rinila po največji plohi. Pa ni šlo. Stranke in mojstri so že malo z zanimanjem opazovali dogajanje (predvsem zaradi popolnoma nastlanega Klemijevega bolida, v katerega gre lahko samo zrak, kamoli gips plošče!), ko sva od ene plošče odrezala trak v širini 14 cm, pa se je njihovo zanimanje še povečalo. Ena plošča je šla not in sem si nož sposodil še za druge, meter sem pa vrnil, ker sva že imela mušter. In sva odrezala trak še od druge plošče, ki pa že ni šla več not, ker je zaradi prve plošče, ki je že bila noter, nisva mogla več dati po diagonali. Pa še rob sva odbila in jo malo zlomila, ljudje so se počasi že z zanimanje zbirali okoli naju. In ko sva začela od plošče, od katere sva že odrezala 14 cm trak, rezati še drug 14 cm trak, se je od nekod zališala štimunga iz risanke Ajeto. Nisem bil nič jezen, prav na smeh mi je šlo, res. Še posebej, ko naju je mojster nagnal iz priročne skadovnice zidakov, na katerih sva ordinirala, ker jih je pravkar prodal in naju je preselil na žaklje s cementom, ker sva morala razrezati vse plošče, da so šle v avto, vmes pa še en žakelj cementa, ampak tega nihče ni opazil. In sva se vsa bela od gipsa in premočena od plohe zadovoljna odpeljala. Klemi sicer ni bil povsem prepričan, če sem napravil dober biznis, a sem ga pomiril, da če bo razdrobljeno in te puzzle ne bom znal sestaviti, jih bom pa z gipsom poglihal pa bo.
Sva zavila na kofe, potem je pa Tomasso klical, če bomo kaj Ladkota 3 sprobali, ker so ga danes ravno zrihtali pa to in smo šli na en izi krog. Vsi lepo oblečeni, v sveže opranih hlačah in jaknah, ampak smo šli na izi in se nam ni imelo kaj zgoditi. V prtljažnik sem čisto za vsak šlučaj vrgel jamarsko čedalo, ki ima gor lučko in košček štrika, ampak to je blo itak brez veze, ker smo se odločili iti na izi. Ful na izi, ker smo bili lepo oblečeni. In smo se na izi lepo peljali, Ladko grize ko osel brez težav vse, dokler se nismo pripeljali vzporedno z železniško progo, kjer je bil teren malo nagnjen in zelo razmočen in je vozil Klemi in je Ladkota postrani lepo dol malo zdrsnilo in smo ustavili. Smo izstopili v blato do kolen, a kaj bi to, zadevo je pač potrebno rešiti, tle ni kej blefirati ali po prstih hoditi. Sva s Tomassotom najprej malo rinila ob prvi bok, da ni še bolj zadeva zdrsnila na štreko, ko je poskušal speljati, pa seveda ni šlo, potem sem se spomnil na štrik in čelado. In je Tomasso čelado posadil si na glavo in posvetil, a le za 3 sekunde, ker potem svetilka ni več delala, Klemi se je pa spomnil, da jo je nehote testiral v svojem avtu in da je dva dni non stop gorela, kar ga je čist fasciniralo. In smo štrik navezali na prvi odbijač in okoli drevesa in sva midva vlekla gor, Klemi je pa peljal naprej, a je zdrsnil zadnji konec še bolj na breg nad štreko, zato smo navezali zadnji konec in ga vlekli gor, medtem je pa prvi dol zdrsnil in je že bilo na tem, da bomo štreko zaprli, ko je na srečo slučajno poklical dr. Krevs. Je ravno končal s šihtom tam okoli devete ure zvečer in si je zaželel še večerne kavice, dobil je pa nas v težavah. Pravzaprav naju, ker je Tomasso, ki mu je sem ter tja malo lučka na glavi začela delati, pobegnil ko sto mater, ko so ga začeli obiskovati sršeni …
Sem dr. Krevsu pojasnil situacijo in je rekel, naj nič ne premikamo, da se bo takoj odpeljal v delavnico po potrebno orodje in da naj po štreki pridemo do tam, do kamor se on lahko pripelje in da bomo skupaj rešili. Vmes je pa še povedal, da je težava, ker se tam okoli menda medved sprehaja in da naj povem Klemiju, a sem se zafrknil in glasno rekel, da Klemiju ne bom nič povedal. Potem je seveda Klemi silil vame, da sem mu moral povedati o kosmatincu in je ŠE ISTO sekundo v blatu že opazil medvedjo sled. Res. Mislim, sled ni bila medvedova, le on je videl tisto šapo. Tomasso s čelado je medtem že bil na štreki in je krenil levo, midva s Klemijem sva bila pa prepričana, da bi morali desno. A je Tomasso silil in se ga ni dalo premakniti in sem hotel preveriti na google maps, pa mi je na nesrečo telefon crknil ampak sem bil vseeno prepričan, da moramo desno, Tomasso je pa trdil, da moramo levo, ker on ve, ker je včeraj glih zvezde gledal! Majke mi. Pa o zahodu in severu je nekaj trobezljal itak se mi niti sanjalo ni in da naj telefon prižgem le toliko, da bomo videli, kje je sever, čeprav ne vem, kaj bi mu to pomagalo, bi lahko tud tist mah gledali, k raste na severni strani, pa še vedno ne bi vedeli, kje je Novo mesto. No, jaz ne bi vedel. In smo našli salomonsko rešitev – nekaj časa hodimo levo, ker je Tomasso točno vedel, da bo čez petsto metrov en podvoz, če ne pa obrnemo nazaj. In ker je bila trdna trdna tema, smo na tračnico položili par kamnov, da bomo vedeli, kje dol zavit k Ladkotu, in smo hodili v Tomassotovo smer, ko je malo podvomil in je Klemi opazil, da za našimi hrbti bolj sveti, kukr da je tam veliko mesto pa to in smo obrnili, vmes smo še medveda menda slišali in je Klemi velik kamen pobral, da bo enega od naju udaril in si tako pridobil prednost in sem se tresel, ker jaz nisem imel čelade, potem se nam je zdelo, da smo vlak slišali in ko smo glih nazaj do kamnov na štreki prišli smo jih dol zbrcali, čeprav je Tomasso rekel, da so za danes vlaki odpeljali pa to in smo še malo hodili v pravo smer, ko je Tomasso na srečo pogledal nazaj in opazil vlak izza ovinka in smo komaj odskočili, potem smo pa že prišli do podvoza in smo čakali dr. Krevsa in njegovo deklico in ko sta prišla, sta ugotovila, da nimata ročnega vitla (drugo imata pa vse) in sta šla Klemi in Mojca (zato, ker sta sorodnika in dr. Krevs ne dovoli niti priložnosti za greh, drugače bi mene z njo poslal) nazaj bogu za rit po ročni vitel (aja, vmes smo še golfa od MEHANIKA rinl, ker nima rikverca in je šlo malo naprej z motorjem, malo nazaj na roke, dokler nismo obrnili!), mi smo se pa do Ladkota odpravili in smo ga hotl užgat pa seveda ni kresnil in smo hitro poklicali Klemija, ki je ravno spet do štreke se pripeljal, da naj gresta kar nazaj po rezervni akumulator (ja, jutri grem kupit novega!) in smo jim šli nasproti, ker je akumulator težak in verižica okoli Mojčinega vratu s profi akumulatorskimi kabli tudi in smo končno zadevo privezali, navezali in nacukali, da smo jo spravili v vsaj približno horizontalo in smo se lahko še en krog odpeljali, da smo se do konca zasrali in nas je potem krepko čez polnoč, ko smo končno oddrobili tisti ponedeljek v prafaktorje, lokalni diler zdrave prehrane zaprosil, če nas lahko kar zunaj postreže, da mu ne bi preveč lokala zasrali in strank odganjali …
Ja, takole mamo, bi lahko rekel resignirano, ampak saj kaj pa je alternativa?! A naj pred televizijo ležim in gnijem?! Hm, morda bom pa enkrat probal …

Ker sem dovolil, da so našo hišo zlorabili za potrebe filmske delavnice v okviru festivala Fife, sem moral preljubo mi soprogo zapeljati z reklamnim vozilom brez strehe. Ker to je tako kul pa to. In sva se odpeljala in je uživala, ampak zdaj bom moral pa še frizerja plačat, na kar nisem računal, jasno. In malo je bila razočarana, ker ni bilo nobenega znanca ali prijatelja, da bi mu lahko pomahala. Tle nisem mogel nič pomagati, se pa da to pomagati pri digitalnih socialnih omrežjih. Tam je prijatelje lažje srečati oziroma si jih nabrati. Naš Robert jih ima še krepko čez tisoč in jih še naprej zbira kakor sličice nogometašov, ki so hoteli naprej, Klemi pa točno ne ve, koliko jih ima, čeprav je takoj opazil, ko sem se jaz odjavil dol, da en manjka. Sem malo prej dobil mail, v katerem je bila prošnja, naj se pošiljatelja doda za prijatelja in še svoje prijatelje zaprosi, da ga dodajo za prijatelja, kar me je spomnilo na tiste modele v daljni preteklosti, ki jih noben ni maral in so jim okoli vratu privezali svinjski rilec, da so se vsaj psi igrali z njimi. Jah, danes je to lažje, evidentno. Jaz bi ga dodal za prijatelja, sam nisem več na fejsbuku. Sem izstopil, ko je prvi napisal, da gre samo kakat in da pride potem takoj nazaj …

Moj namen ni, da bi celovečeren film s telefonom cel posnel in ga že ob koncu snemanja prikazal posvečenim in menda bom počasi nehal raportirati s snemanja, čeprav fascinacija zagotovo ne bo minila ob koncu projekta, sem prepričan! Ampak dokler ne popizdijo, da izdajam vojne tajne ali klobasam neumnosti, kakšno anekdotico še prilimam. Danes je bilo snemanje grozljivo zgodaj, ob devetih so kamere že brnele, jaz pa ene švoh dve urici spanja v riti. Ampak lokacijo sem takoj našel, čeprav sem svojega Garmina posodil Sukiju, sem šel pa ob pol dveh zjutraj iskat Igorju njegovega. Saj bi ga pripeljal on brez težav, pa je tri pive čez žejo spil in si ni upal za volan, kar kaže, da počasi odrašča ali pa se samo boji kazni. No, po moje bo to drugo, da je malo škrt in noče plačat, ker bi na set skoraj zamudil, ker sem ene trikrat z avtoceste dol zavil, preden sem poštekal, da Igor nima vinjete in na Garminu naštimano izogibanje plačljivim cestam …

Kakor koli, vse je spet šibalo kot po maslu, scena je bila pripravljena čist enaindevetdeseto, celo iz muzeja so prinesli gajbo Uniona, v katerem je bila seveda voda. Da je iz muzeja, vem zato, ker je Veselko v vsaki ponovitvi odprl novo flašo za filmskega soseda in ko je ta hotel nagniti (bilo je vroče, ali pa samo navada, kdo bi vedel?!), so ga opozorili, naj tega ne počne, no, že pri drugi steklenici je pa rekviziter opazil, kaj počnejo in preprečil nadaljne delanje škode. Potem so posnetek malo prilagodili in je “sosed” dobil pivo, ga podal nazaj Borutu, da ga ta odpre, ta pa ga ni odprl, ker se je kader končal in smo rekvizite rešili … Snemali so sekvenco poslovilnega piknika in smo tako imeli tudi za jesti že pred kosilom (mogoče so igralci zanalašč malo več ponovitev naredili, da se je več napeklo!), po kosilu smo se pa kar malo ulenili. No, vsaj jaz sem se, ekipa pa je pripravila vse za novo sekvenco. Vmes sta prišla glavna glumca z vprašanjem, ali je oče enega od njiju še živ. In sem razmišljal in razmišljal in nisem vedel, ker o njegovem fotru nisem nič razmišljal in posledično nič pisal in posledično zame sploh ni bil pomemben. Ampak igralci se hočejo vživeti v vlogo pa to (kar je več ko pohvalno!) in sta kar silila in silila in sem jima potem po pravici povedal, da je še živ. Zakaj ga pa nikjer ni? Jah, copata je pa doma čepi, sem poskušal najti razlago, ki pa ju ni zadovoljila. In sta potem nekaj razmišljala, če je mogoče že umrl, kar pa mi ni odgovarjalo zaradi nadaljnega teksta in sem ga branil ko lev. Smo vlekli malo levo, malo desno, potem se je izkazalo, da se je stari ločil. In sta bila delno zadovoljena, jaz pa v čedalje večjih dvomih. In ko si v dvomih, greš h komandantu, ki vse ve, torej k režiserju. Sem Jurčku vse razložil in je skoraj brez razmišljanja iz prve roke igralcema (in meni) povedal, da jih je prasec zapustil in da je bila prav grda ločitev in da jim je poskusil ves denar pobrati in sploh nič za otroke ne plačuje in smo šli srečni narazen. Pa še par problemov se je pokazalo podobnih (kar samo pomeni, da scenarist zadeve ni povsem dokončno do drugega ali tretjega kolena domislil), ki smo jih rešili podobno hitro s pomočjo tudi širše ekipe. Vmes smo skoraj posneli še porno sceno, ker je en pes skoraj skočil na pojajočo se psico, pa mu niso dali, ker so bili otroci statisti prisotni, drugega izvenserijskega pa ni bilo nič. Aja, še en hud kader sem poskušal posneti in sem se lepo postavil in je bila že tekoča kamera in akcija in vse, igrati pa niso in niso začeli in sem snemal in snemal in snemal in čakal in čakal in čakal, dokler režiser ni povedal, da bodo nadaljevali takrat, ko v kadru filma, ki se dogaja v začetku devetdesetih let, ne bo več enga modela z modernim telefonom, ki stoji ko lipov bog in je trajalo nekaj časa, dokler mi ni potegnilo, potem mi je bilo pa celo malo nerodno!

Pa še domov sem moral, ker sem vodil literarca s Tadejem Golobom, ki je za svojo čudovito knjigo Svinjske nogice letos prejel kresnika in mi je še kakšnih 40 strani knjige ostalo. Sem pripeljal do bajte, bi me pa skoraj kap. Pred hišo je bila namreč filmska ekipa, skoraj tako številčna kakor tista v Ljubljani! Sem najprej mislil, da sem kje vmes odcep falil ali kaj, a se je izkazalo, da je naš Klemi snemal kratek film z udeleženci delavnice na novomeškem filmskem festivalu, ljubkovalno Fife imenovanim. Me je klical že dopoldne, če lahko na mojem dovozu nekaj majhnega posname in še nekaj manjšega v vetrolovu in sem mu seveda lahkomiselno dovolil, domov prišedšega me je pa v slabo voljo spravilo. Kljub klimi v avtu sem bil ves moker in sem hotel v spalnico se preobleči, a je tam svetil en lučkar, sem šel dol, da bi se vsaj uscal po dolgi vožnji, pa so tudi iz sekreta vlekli en kabel (na zgornjega pa nisem mogel, ker bi jim v kader vskočil!), višek pa je bil, ko sem otroke vprašal, kaj so jedli, pa so odgovorili, da nič, ker se tašča sploh dol ni upala priti in kaj skuhati in sem moral potem jaz kuhati in so jedli seveda halo pico. Je bila dobra. Potem sem se spravil h knjigi, pa ni šlo, ker so kurčki mali imeli en tak grozen scenaril, ki je zahteval, da en igralec pride k drugemu v hišo in potem vpijeta eden na drugega in kolneta kot najbolj izkušena furmana in se potem še malo tepeta in so se vživeli in ropotali in preklinjali, da brati nisem mogel, VSI sosedje v bloku nasproti me bodo imeli pa verjetno še rajši, kot me že imajo zaradi lepe zelene strehe! Sem vse poslal v maloro (v mislih, jasno, ker umetniškega procesa pač ne smem kvariti!) in se fuknil v bazen, a le za kratek čas, ker je vmes pa Klemi vse nagnal in prišel dol na pir razlagat, kakšen jeben posel je biti režiser in vse skupaj. Sem mu obljubil, da ga bom s sabo vzel na snemanje, da bo videl, kako to delajo profesionalci in je bil za. Je spil pir in odšel, da sem lahko knjigo prebral do konca in potem skupaj s Tadejem napravil en tak lep in zanimiv večer, da smo prodali vse njegove knjige …

Click here to view the embedded video.

No, pa se je končno začelo. Prevajanje mojega scenarija na Jurijev film. Prvič lahko svetim pri tako velikem filmskem projektu in sem fasciniran do nezavesti. Koliko ljudi, kakšen aparat, pa vsakdo ve, kaj mora početi. Po daljšem ogledovanju sem prišel do zaključka (in to tudi pošteno povedal režiserju, ki mi je sicer ponudil stol ob sebi, čeprav je pa tudi res, da na njem ni bilo napisano moje ime), da je še najboljše biti režiser – samo sediš in tu in tam kaj zagodrnjaš, ostali pa delajo! OK, seveda ni čisto tako, ampak vse teče kot dobro naoljen stroj. Ko sem prišel na železniško postajo Rakovnik, ki je ena od dveh dobro ohranjenih retro postaj, mi je bilo seveda nekaj čudno, pa ne toliko zaradi tehnike in sem šele čez čas ugotovil, da kakšnih 30 statistov, oblečenih v obleke iz devetdesetih let, tam niso naključni pasanti. Ves navdušen sem pričakoval akcijo, ki je pa potem seveda ni bilo. Vsi ti ljudje so seveda delali do nezavesti, ampak posname se en kader, pa potem vse premakne, pa bližnji posnetki, pa pogledi iz drugih kotov, pa totali, kjer nastopijo tudi statisti, pa pogled glavnega junaka, pa popolnoma obstranska zadeva na drugi strani vlaka … Snemanje je trajalo krepko čez 6 ur, dobili pa smo posnetke za 58 sekund v filmu. No, morda malo več, morda za 59 sekund, je bil negotov Jurij!

Kakor koli, fasciniran sem bil nad prevajanjem zapisanega v igrano, res! Pustimo igro ob strani, ta je seveda pomembna, ampak kako pazijo na milijon malenkosti, nekdo je zadolžen za masko in preverja, če je vse tako, kot mora biti, kostumografinja popravlja obleke, frizure, ob belem dnevu osvetljujejo, skrbijo za ton, rekviziterji preverjajo, ali je dovolj materiala v torbah fantov, ki odhajajo k vojakom  …

Za 58 sekund v filmu pošteno boli rit, res! Igralca, za katerega sem zapisal, da se spotakne in pade (ker se mi je med pisanjem zazdelo, da to bi pa res bilo komično!), pa je verjetno bolelo še kaj drugega, ker so njegov kader ponavljali kar nekajkrat. Nisem šel pofirbcat, kako je videti njegov padec, ker me je že pri ene tretjem tresku začela peči vest … Ja, naslednji scenarij bo bolj milosten, zagotovo! Pa tudi mrtvih ne bo, v tem štirje umrejo. Ampak na srečo ne zares …

Click here to view the embedded video.

Včasih, pravzaprav prav pogosto, razmišljam, zakaj se meni dogaja, kar se mi pogosto dogaja. Ker načeloma sem razumen človek, relativno resen in še bolj relativno odgovoren, pa vseeno stopim zelo pogosto v kakšno govno. Res. Posla imam, da se ven ne vidim, projektov vrh glave, da mi je celo preljuba soproga razumevajoče naprej vrgla, da se bom kje srečal, jaz pa še kar kakšno neumnost ušpičim. Saj ne, da jo hočem, ampak ker mora človek tudi malce odmisliti vsakodnevne projekte in ker je za kaj takšnega najlepše Ladkota šravfati (no, jaz si samo roke malo solidarnostno umažem), sem za pol urice skočil k dr. Krevsu, ki je razbijal in vijačil in bogal in vse, da si sploh nisem upal domov in je pol urice zraslo na tri ure, da sem samo črtal stvari, ki jih še moram danes storiti. No, nisem črtal stvari, bolj sem črtal ure spanja, ki jih ne bom imel, a ker se poznam in vem, da sem lenuh, tudi vem, da bom tiste urice, ki mi bodo ponoči zmanjkale, v dopoldnevu noter prinesel, pa čeprav potem na sestanek z ministrico recimo ne grem, ker človek ima pravico zaspati, mar ne, če spi samo 4 ure?! Saj tudi ministri so samo ljudje in razumejo, domnevam, zato sem seveda poklical in po pravici povedal, da sem zbolel. Saj v bistvu sem … Ampak, kakor koli, panika ne pomaga in ko je dr. Krevs predlagal še probno vožnjo, si mu nisem upal odreči. Ker je garal ko žvau, čeprav, roko na srce, tudi sam nisem bil od muh. Mi je naročil, da kupim kontakt sprej, ker so konektorji in žice in stikala dolgo stali in ne delajo najbolje (na bencinski sem se sicer zmedel in kupil start sprej, ki je za nekaj drugega, a me to ni motilo, sem vseeno šprical in je malo pomagalo) in sem torej tudi sam delal ko žvau in sem si testno vožnjo nekako zaslužil, čeprav je malo pred odhodom na tlako prišel Klemi, da morava za festival še en scenarij napisat, ker bo on film posnel z igralci, ki so na delavnici, če niti ne omenjam, da se za predavanje sploh še nisem začel pripravljati (pa vseeno pridite, bo vsaj hecno po moje) … Ampak, kamor je šel bik naj gre še pa štrik sem si mislil in sva pičila na drugi stresni test. Mi je bilo všeč, je kar šla žival ruska, stikala so tudi začela delati eno za drugo, torej start sprej pomaga in je bilo vse ok, dokler nisem pogledal kazalčka za bencin. Je bil čisto na “o moj bog”! Ampak, potem sem se spomnil, da konektorjev plovčka za bencin na rezervoarju pa nisem pošprical in da verjetno kazalček zato ne dela in sva se še malo pelkala, dokler Ladko seveda ni crknil. Sredi ene hoste, sredi noči, sredi mojega vedenja, da bi moral že nujno nujno biti doma in delati. Ampak, če ni bencina pač ni bencina. In tle ni kej. Jokat nima smisla, ker to nič ne pomaga. Sva stala tam na eni jasi, polna luna je sijala, midva sva se pa gledala ko dva zaljubljenca. Trapasto, mislim … Dr. Krevs je že vlekel telefon ven, a sem ga prepričal, da ga ni uporabil, ker nisva bila zelo daleč od ceste in ker vem, da se mi bo to še kdaj zgodilo, mislim klic prišparati za kdaj drugič. Ko bo res daleč, recimo …

In sva vzela pot pod noge in lepo v polni luni pičila iz hoste proti cesti, oba seveda v nekih natikačih. Nekje vmes sem se pa še spomnil, da še ta teden vodim literarni večer z letošnjim kresnikovim nagrajencem in ker sem knjigo šele dobro začel brati, sem v paniki celo pomislil, da bi soprogo poklical, da bi mi med hojo recimo do konca prebrala in ne bi časa izgubljal za brez veze. Potem sem se pa itak spomnil, da ni ne prvič in ne zadnjič in je nisem poklical in sem čas v leru raje izkoristil za pripravo jutrišnjega predavanja o scenaristiki. Sem jasno govoril glasno, ker z glasnim govorjenjem odganjaš medvede, je pa tudi res, da je dr. Krevs malo hitreje stopil in poskusil med naju vnesti čim več prostora … Ja, polna luna čudno vpliva na ljudi, ni kej!

Začne se v ponedeljek, konča v soboto. Tukaj je PROGRAM, našlo se bo za vsakega nekaj. Za glavnega Fifija se je že našlo sponzorsko vozilo, s katerimi razvaža zvezdnike po mestu, tudi jaz sem ga lahko sprobal in si z vetrom razkuštral lase …

Moj zvesti bralec Marko D. ve, da človek v mojih letih mimogrede v starostno depro pade in mi je poskusil dvigniti samozavest z zagotovilom, da vsi v njegovi firmi berejo moj blog in da naj pazim, kaj pišem (mislim, da naj o njem pišem sam po resnici, kukr da znam tudi drugače!?) in mu je skoraj uspelo, dokler se seveda nisem spomnil, da človek dela v firmi Marko D. vse sam s.p. OK, ni se glih zlagal in za nekaj časa je vseeno zaleglo …

Danes smo se spet zapodili v Hinje k Franciju in Rafkotu malo po luknjah brskati. Tam je res super in domačini so čisto prijazni, pokažejo vse luknje, ki jih je potrebno raziskati, hkrati pa vsakdo kakšno pametno doda, moški večino povedo, da imajo tudi radi luknje, ampak malo manjše in ožje. O čistoči kaj veliko govora pa ni, ampak pustimo to …

Ker Ladko še ni povsem zrihtan (sam še par malenkosti, kar bo res ajn cvaj draj)!, smo se odpeljali s Klemijevim gliserjem, ki ni za po hostah, jasno in ker se mi peš hoditi ne ljubi, sem si omislil drugo vozilo na štirikolesni pogon. No, ne vozilo, bolj nosilo … Jasno, hecam se, osel je bil bonus. Gospodar nam je pokazal luknjo potem pa še na pivo povabil in tam sem videl osla, drugo je pa že zgodovina, bi lahko rekel. Recimo. Smo namreč pili pivo (in kavo tudi) in razmišljali, v katere vse luknje bomo še pogledali, osel je pa rigal. Je bil vesel, kaj pa vem, ali je pa mislil, da je pes čuvaj ko v Bremenskih godcih. In sem vprašal gospodarja, za kaj pravzaprav potrebuje osla. Me je popravil, da govorimo o oslici, ki ji je ime Tajči. In ko sem si ravno začel filme rolati, zakaj bi lahko Tajči recimo potreboval, je pojasnil, da za jahanje. Hmm. Že, že, sem ga provociral, ampak, kdo koga nosi?! In je lastnoročno skočil v hišo po fotografijo. Sebe na Tajči. Sem ga hecal, da je to fotošop in podobno in seveda ni vedel, kaj je to fotošop in sem bolj enostavno povedal in potem je bila seveda ajn cvaj draj oslica zunaj in z uzdo okoli gobca. Pa z deko čez mršav hrbet. Poti nazaj pa ne več. Ker če otresaš gobec brez veze, kdaj tudi po njem dobiš.

Evo, jahaj! Hm. Saj ne, da me ne bi mikalo, le oslička boga se mi je nekako smilila, nekako nisem videl svojih osemdeset plus kil na njen hrbet postaviti. A me je pomiril, da Tajči brez problema potegne in sem zajahal. Kaj sem pa hotel drugega. Malo me je bilo sicer strah, ker osla regirati ni hec, vam povem, osel gre, kamor osel pač hoče. Avtomatično je potegnila proti gostilni, a sem se zbal, da bi par lokalnih modelov ziher proti bolnišnici za zdravljenje alkoholikov pobegnilo, če bi prijahal mimo (dohtar, res, vam prisežem, en visok model v jamarski opremi je prjahal mim na oslici, ne lažem, pa spil tud še nisem glih velik takrat, sam za žejo!) in sem kar obrnil in nazaj proti štalci. Sem že glih začel uživat, ko je paparazo Robert začel škljocat s fotoaparatom in flešom in potem nisem več toliko užival, ker je Tajči nemirna postala in z ušesi migala, meni je pa z nogami do tal kljub vsemu par centimetrov manjkalo in ne bi bilo glih luštno parkirat na silo dol in sem jo poskušal malo upočasniti ali pa zaustaviti, pa se Tajči ni dala. Ker saj veste, kakšne so te babe, poskušaš krotit, pa ne gre, jasno! Priznam, sem bil kar vesel, ko sem razjahal, Tajči pa verjetno tudi. Potem jo je zajahal Robert in so se vloge zamenjale in sem jaz papariciral, ampak njemu je šlo še slabše spod nog, ker je bila Tajči že naveličana in ga ni nič ubogala (ali pa ni tako velik moški kot jaz, kaj pa vem!) in je kar kmalu obrnila in se vrnila proti štalci …

Mi pa v nove jame in že pod noč še k Rafkotu, kjer je njegova preljuba soproga že spet ohcet pripravila in smo se napokali, da bi kmalu eksplodirali. Še dobro, da sem Tajči jahal pred večerjo in še dobro, da sem na morju že bil. Si predstavljate, da bi našim dragim sosedom razlagal, kako sem po Tajči skakal?!