Damijan Šinigoj

Smo odpeketali na Gorjance, na štirih kolesih seveda in en radlerček gor spili s Klemijem, ki je bil tam gor takorekoč po službeni dolžnosti. Na srečo je imel celo denar, ker mi ga nismo imeli in smo tam sedeli nekaj časa na soncu kar malce zdolgočaseni, dokler se na odru ni pojavil one man band. No, two man band. In se je žurka razživela do amena, res. No, vsaj meni so popestrili ves dan. Tega namreč ne štekam in če ne štekam čist, potem kar občudujem. Namreč, da dva tam fanta vzameta kitaro in klaviature in udarita po uspešnicah za par zdolgočasenih pohodnikov, ki so hoteli samo jesti ali piti v miru. Nekako razumem kakšnega ostarelega strička, ki je hodil v nižjo glasbeno, da na stara leta mora pregibati umetne kolke in izpihovati zrak iz povešenih pljuč, ampak tedva modelčka sta bila mlada in sta stvar vzela povsem zares, sta se zvijala in solo točke izvajala in vse! Ves čas sem kar nekako pričakoval poklic “gdje su ručice” al pa “ajmo sada svi” al pa kaj podobnega in jebemuvraga če ju ne bi ubogal. Res, sem čist v film padu. Verjetno najbolj zaradi njunega repertoarja, ne vem, ampak vse komade sem začuda poznal, Beatle pa House of rising sun pa Boney M in CCR in nekaj ponarodelih dalmatinskih, najbolj me je pa sezula instrumentalna pesem, ki jo radio Slovenija 1 uporablja kot avizo za konec programa, sem se zalotil, da že pižamo iščem in hočem radijski sprejemnik ugasnit, nekaj tam prisotnih penzionerjev je pa tudi začelo avtomatsko zehati in se po jajcih praskati. Carsko do konca. In kakšen solo je model na kitari izvedel, ko da je Jimi Hendrix! Sem se zabaval do konca, res in razmišljal, kako bi bilo, če bi two man band postavili iz sence na sonce, kako bi potem godla in podobne misli sem razdiral v glavi, potem sem pa kip našega Vanča opazil in se mi je kar malo zasmilil. No, saj se mi ni čisto zares, ampak spomnil sem pa se, da sva kot srednješolca poslušala prav tiste komade, ki sta jih modela prešpilavala, le da so bili takrat še čisto frišne uspešnice. In sem pomislil, da sta morda napačno play listo s sabo vzela, sta jo zamenjala z dedkovo ali kaj, potem je pa itak tako vroče postalo, da smo domov odpeketali. Kruljenje pa se je nadaljevalo tudi med vožnjo, le da tokrat samo v mojem želodcu …

šini Razno

Gregi je poklical, da ima nekaj izolacije viška, če jo želim in sem jo želel in je rekel, naj kar s tovornjačkom pridem, ker e to ful umazana zadeva. In sem prišel in je tovorni del res prvič menda prav prišel, ker sem moral dvakrat peljati. Zadeva ni težka in ni šlo po zadnjih kolesih, le malce mi je višinsko težišče premaknilo in je šlo v parih ovinkih bolj po dveh kolesih …

Smo pa danes spet Ladkota testirali, da morebitne napake odkrijemo in odpravimo in so bili vsi hudi stresni testi pozitivni, le to smo ugotovili, da bo potrebno gretje porihtati. Mislim, pozimi bo kul, včeraj pa smo se skuhali, ker se ne da (vsaj zaenkrat še) izklopiti, in je kar plastiko topilo. Smo enkrat vmes ustavili in ven stopili, da se malo ohladimo v vroči poletni noči in smo pušili in zvezdno nebo občudovali molče, ko je nekaj zarulilo ko milijon hudičev skupaj in smo bili Robert, dr. Krevs in jaz spet v sekundi nazaj v avtu ne glede na stopljeno plastiko. Je doktor Krevs prav mačistično rekel, da to pa itak ni nič takšnega bilo in da je v avto stekel samo zato, ker je zadaj sedel, ampak ko potem vozilo ni hotelo vžgati (ja, stresni test je pokazal na slabosti baterije, ki jo bo potrebno zamenjati prej ko slej!), ne Robert ne on nista hotela ven in poriniti. Menda je bilo blatno ali kaj, pa na srečo je potem vozilce vseeno vžalo in smo odpeketali do lokalnega dilerja zdrave prehrane, kjer smo si potem poleg čiza privoščili še kokakolo in sladoled, da smo si telesno temperaturo malce bolj na normalo spustili …

šini Razno

Ko sem moral izbrati barvo strehe, sem pošteno povedal, da mi je popolnoma vseeno, kakšne barve bo, ker je itak ne bom velikokrat videl in sem malce potipal sosede iz bloka čez cesto, ki jo bodo bolj videvali kakor jaz, da če kaj prispevajo, lahko tudi izbirajo, a ker ni bilo nobenega (pametnega) odziva, sem barvo prepustil izvajalcu. In je rekel, da on priporoča črno. Sem se strinjal in je odšel, čez par minut je pa telefon zazvonil in je rekel, da bo dal kar zeleno, ker imajo vsi sosedje takšno barvo. Sem stopil ven, da se prepričam še sam in res sem menda prvič videl sosedove strehe. No, saj videl sem jih že večkrat, samo zares videl jih še nisem. In sem se strinjal z izbiro izvajalca, ker zakaj bi pa zares moral izstopati, vas prašam?! No, zdaj streho imamo, takšne lepe zelene barve je, da nas iz aviona sovražnik ne bo videl, če spet kdaj pride do kakšne vojne ali česa podobnega, sem pa zelo vesel tudi, da ne izstopamo. Ker zeleno je zeleno, ne?

šini Razno

Ker sem človek s švoh hrbtenico in se venomer klanjam na vse strani in pred vsemi, hkrati pa je tukaj tudi peza let, sem moral zaradi vse bolj pogostih bolečin v križu k zdravniku, posledično pa danes tudi na magnetno resonanco. Da vidijo, koliko časa se bom še lahko klanjal pred vsemi pa to … Ura pregleda je bila zgodnja (no, zame), ker me že nekaj dni v zgodnjih urah zbuja ropotanje na strehi, zato sem bil kar utrujen, pa še samo eno kavo sem, ko sem prišel v bolnišnico. In so me potem zaprli v tisti tesen prostorček (klavstrofobije ni bilo, ker sem izkušen jamar, jasno!), se je pa pripetila druga nezgoda, zaradi katere mi je bilo kar malo nerodno. Namreč, v tisti zadevi ropota do boga amena, da ti dajo celo čepke za ušesa in moraš biti povsem na miru, da je slika jasna, a meni je vseeno uspelo zaspati. OK, saj mislim, da nisem povsem zares zaspal, je pa res, da mi je tisti gumb za paniko iz rok padel in na poziv zdravnika, če je vse v redu, se tudi nisem takoj odzval, ampak jaz bolj mislim, da je to posledica mojega globokega razmišljanja. Da mi je padel gumb, namreč. Da se pa na zdravnikov poziv nisem takoj javil, pa gre bolj za to, da nisem vedel, da je vprašanje naslovljeno name, ker je glas prihajal iz nekakšnega zvočnika in človek se seveda upravičeno ustraši in premakne, potem je pa slaba volja, ker morajo slikanje ponavljati …

Ampak, OK, manj ponosen sem na svoje junaške prsi danes. Sem namreč (brez majice) zlezel na podstrešje in se po trebuhu plazil do strešnega okna, da vidim, kako so naredili. Plazenje mi ni povzročalo nobenih težav, ker sem izkušen jamar, kot zagotovo že veste, izolacije se pa tudi nisem bal, ker sem bil prepričan, da danes steklena volna, za katero so nas učili, da srbi ko sto vragov, ni več ista kot je bila. Ampak, očitno je. No, mogoče celo ni, ampak srbi pa še vedno za popizdit. In me je danes celo Klemi postrani gledal, ko sem se na kofetkanju z njim z roko pod majico ves čas sprehajal po trebuhu in okoli bradavic. Ampak oblizoval se pa nisem, to pa ne!

šini Razno

So prišli mojstri in zamenjali streho. Update na streho 2,1. Izboljšana različica, brez azbesta. In kakor se to rado zgodi, ko pridejo mojstri, me je skrbelo. Močno skrbelo, res. Namreč, pripeljali so se s tavelikim kamionom in so potrebovali celo parkirišče pred mojo hišo in sem moral razparkirati ves moj vozni park. Ladko je še pri doktor Krevsu in bo šel počasi k doktor Stibrotu neki med zadnjimi nogami prečekirat, safran je bil pri sosedu, mojega trikolesnega kamiončka pa nisem imel kam drugam poriniti kakor med zabojnike za smeti. In sem se potem ves čas tresel, da ga bodo komunalci, misleč da gre za kakšno odsluženo igračko, enostavno naložili in odpeljali na deponijo. Evo, z menjavo strehe so res same skrbi! Na srečo sem imel gor, ko sem firbec pasel in delavce živčne delal, dober razgled in ko se je pripeljal smetarski tovornjak, sem ga imel ves čas na pozornem očesu, pripravljen na akcijo in intervencijo. Ki pa na srečo ni bila potrebna.

Sreča enega je nesreča drugega (ilegalne prebivalke podstrešja, ose, smo z novo streho odselili, strešnikarji pa so, ko so pospravljali za sabo, pometli še umazanijo od Ladkota #2 (in verjetno tudi Ladkota #1), tako da čakam samo še mojstra za fasado in dovoz in lahko začnem svinjati z Ladkotom #3. Če ne bo seveda soproga znorela in me z mojim hudim ruskim terencem vred postavila na drugo parkirišče …

šini Razno

Moj zlati srednji sin Gašper ima počitnice in se seveda ne dolgočasi. Ker ga ni nič doma. Nekaj dni zapored sem ga videval, kako je pridno hodil domov po pijačo in sem bil prav ponosen, da mi je enkrat pa končno uspelo nekaj doseči pri njem. Namreč, vroče je in zahtevam, da pije. Da ne bi dehidriral. A kaj, ko vedno pozabi vzeti s sabo na kolo tudi bidon s tekočino in pride domov ves pregret in rdeč v glavo, da kar žari od njega in poskuša v nekaj sekundah, ki jih ima na voljo za pit-stop, nadoknaditi vso izgubljeno tekočino, da se kar kadi iz njega. In sem se jezil in bentil, potem pa je moj zlati srednji sin očitno sprevidel, da imam prav in me je začel ubogati. Sicer se mi je zdelo malo čudno, da po novem vzame kar dve plastenki s sabo, a se v to kaj dosti nisem poglabljal, da dete le pije. Ko pa sem enkrat svoji predragi soprogi omenil, da se Gašper očitno popravlja, ker zdaj pa veliko pije, me je le začudeno pogledala, potem pa pojasnila, da je postal podjetnik. In me je kar na rit vrglo, res!
»Kaj je postal?«
»Podjetnik. Cedevito prodajajo.«
»Komu?«
»Žejnim,« je bila duhovita Monika, a je potem vseeno morala bolj detajlno pojasniti. Vroče je, to vsi vemo, ljudje so žejni, to tudi vsi vemo, ampak moj sin ve očitno tudi, da ljudje pijejo tudi med sprehajanjem, če jim le kdo ponudi. In se je par mladeničev organiziralo – nekdo je prinesel plastične kozarce (ki so jih na začetku celo prali, dokler Gašper v garaži ni odkril mojih kozarčkov, ki jih imam za gore ali jame), nekdo veliko kartonsko tablo, na katero so napisali svojo konkurenčno ponudbo, nekdo plastenke, nekdo cedevito …
Moram povedati, da mi to ni bilo niti najmanj všeč. Res ne. Pa podjetnost gor ali dol. Še posebej, ko mi je kar nekaj prijateljev povedalo, da je moj srednji zlati sin stal ob cesti med bloki s kartonskim napisom (očitno je bil tistega dne zadolžen za EPP!?) in celo malce potekel ob avtu, da bi si morebiti morda le premislili in se odžejali pri njem. Ko je prišel domov, sem se z njim seveda poskusil pogovoriti, a nekako ni šlo, ker je njegov obražček preveč žarel od navdušenja, ko mi je pripovedoval, da kozarec cedevite pri njih stane 15 centov, da imajo že eno stalno stranko, saj en starejši gospod pri njih vedno spije kozarec ali dva, da jim veliko ljudi da tudi napitnino in da razmišljajo celo, da bi uvedli »drive inn«, ker je ena gospa ustavila kar na cesti in so ji postregli kar v avtu (verjetno ji je crknila klima, domnevam)! In potem nisem imel srca kar koli mu prepovedovati, le rekel sem mu, da mu lahko dam jaz toliko denarja, kolikor ga zasluži s prodajo pijače, ker se malce bojim, da mi bodo sosedje začeli v moj pisemski nabiralnik metati po deset in dvajset evrov. Saj veste: Evo, vrata in okna so zamenjali pa streho in fasado, dovoz obnavljajo in vse, otrok mora pa cedevito prodajati …

šini Razno

Pred leti, ko sem še poskušal na mojo sedanjo soprogo delati vtis, torej pred poroko, sem ji v trenutku nerazsodnosti, vedoč, kako rada ima živali, obljubil, da ji za rojstni dan kupim psa. Majhnega, ker za velikega ni bilo prostora. Kaj sem pa jaz takrat vedel, da manj pomeni več … In sem že kar tudi določil pasmo – yorkširski terier. Ker so imeli neki naši prijatelji prav takšnega in sem nekako upal, da mi bodo ob naslednjem porodu enega mladička šenkali. Ali pa kaj podobnega, kaj ti ga jaz vem, dolgo je že od tega …
No, rojstni dan se je bližal in sem zavrtel telefon tistih naših prijateljev, ki so mi seveda povedali, da psičke že nekaj let nimajo več in da naj malo po Salomonovemu oglasniku pobrskam. Sem pobrskal, poklical in me je kap. Za štirinožno ščene so vsi hoteli imeti 1600 nemških mark pa še prec bi moral denar prinesti, ker so se prodajali kakor vroče žemljice. In je bila zadeva zame zaključena. Sem moji bodoči soprogi povedal, da so vsi prodali že vse mlade pse iz vseh legel in da jo bom za rojstni dan pač peljal na pico, kar se mi je nenadoma zdelo bolj primerno moji samostojnoumetniški plači.
Seveda sem delal račun brez moje predrage bodoče soproge. Me je že naslednji dan klicala iz službe, da je eno leglo še našla in da lahko greva že čez vikend pogledat. Ne, za ceno ni vprašala. Sem pa vprašal jaz, ko sem se dogovarjal za obisk. 1600 mark. Nemških. Po marko za gram. In se mi je jasno zdelo zamalo, ker sem spraskal vse moje žulje skupaj in je bilo samo za 10 orlov (tisoč mark za tiste mlajše) in sem jih stlačil v žep, trdno odločen, da bom tistim izkoriščevalcem zbil ceno ne glede na vse. Sva se pripeljala nekam bogu za hrbet, hiša je bila še neometana. In sem, jasno, godrnjal, da jim bom kurcem fasado kupil, oni bodo meni pa samo enega cucka dali in kje je pravica pa to, ko je izza vogala pritekla majhna črna kepica. Ofelija. In je bila v sekundi najina. Čez teden dni sem jim seveda nesel še ostanek denarja in niti malo nisem zagodrnjal (ok, da je bil denar moker, ker sem jokal, ko sem ga še dodatno praskal skupaj, je druga zgodba).
Kaj naj rečem o Ofeliji poleg tega, da je bil njen rodovnik desetkrat daljši od mojega in da je imela med svojimi predniki milijon aristokratskih modrokrvnežev z nešteto medaljami, da pa ni bila nikoli niti malo prevzetna?!
Včeraj je umrla, stara je bila 18 let in 4 mesece.
In, ja, vem da se za živali ne uporablja termin umreti … Pa fotke žal tudi nimam nobene lepše pri roki …

šini Razno

ko je bilo potrebno kupiti novega Ladkota. Prejšnjemu smo storili marsikaj, na koncu smo mu odtrgali kolo. No, skoraj, do doma nas je ubožček še privlekel … Novi Ladko je bolj zdrav in ohranjen, a ga bo vseeno potrebno prebarvati, da se zakrije umetniško ustvarjanje (meni) neznanega slikarja, ker motiv nekako bolj sodi v Ameriko kakor v Novo mesto, drugače pa nimam nič proti sliki … Pri ceni sem pa le toliko zglihal, da mi ni bilo potrebno doplačati za fresko, tle sem pa potegnil črto!
Še nekaj malenkosti bo seveda tudi potrebno še postoriti, preden nas bo odpeljal do prve jame, a na srečo je na prejšnjem Ladkotu nekaj stvari ostalo celih, pa šravfati sem se vmes tudi malo naučil, pa doktor Krevs je pridobil nekaj delovnih navad in bo šlo vse ajncvajdraj …

šini Razno

Danes je bil na fotoseansi za novo knjigo, ki bo kmalu izšla pri Gogi, Miha Mazzini. Robert je bil malo živčen, ko nas je ko plašne kokoši lovil okoli in razporejal v kader, še bolj pa potem, ko z Mihatom nisva dovolj profi pozirala, ker sva pač klepetala. In sva se zresnila za trenutek, ker so zagrozili, da naju bodo presedli. Kakor v šoli. No, potem smo odšli še v Situlo, kjer je bil pa za hipec živčen Miha, ker si je naročil salato in ga je Nina ves čas prepričevala, da tako velike sklede ne bo mogel sam pojesti. In Miha, ki Nino kot lektorico upošteva, jo kot tam neko, ki sumi v njegove jedilne sposobnosti, pač ni upošteval, le malce bolj zaščitniško je objel skledo, da mu ne bi vskočila v jed.

Potem sva pa spet klepetala, sem užival kot vedno oziroma še bolj, ker doživljam novo izkušnjo, ki jo je Miha seveda že povsem zaužil in skonzumiral. Film. Ves navdušen mu pripovedujem o svojih izkušnjah, on svoje deli z mano. Identične. Sem moral na pokušino kostuma v LJ, ker sem si izboril majhno vlogico v filmu (sem jo sicer, ko so mi jo dodelili, debelo razširil, a je režiser seveda zradiral zadevo, ker iz enega tam nekega obskurnega lika pač ne moreš čez noč narediti glavne vloge, kar sem skrivoma poskušal narediti!). Igral bom šoferja, ki izreče en kratek stavek (ja, vsak dan ga treniram pred ogledalom in me familija že komaj prenaša!), pa tudi obleko sem že našel, tipično šofersko. Še danes, če mene vprašate, kaj šele leta ‘91! Belo spodnjo majico brez rokavov, kavbojke, bele nogavice in natikače.  Ampak tako ne gre, sem moral na RTV med kostume, da so mi izbrali pravi autfit in sem nadvse užival med oblekami moje mladosti. Kakor da bi prišel domov v preteklost. Očetovi rekelci so tam in moje srajce in teniske. Samo bele spodnje majice in belih nogavic nisem dobil, ker bi bilo preveč beline in se potem huda tetovaža, ki mi jo bodo tudi narisali (kakšen šofer bi pa bil brez JLA tetovaže, vas prašam?!), ne bi dobro videla. Iz Trsta sem pa naročil šop prsnih dlak, da bom bolj pristen …

No, in so mi deklice tam dol zaupale, da imajo težave zaradi činov, ki sem jih nametal v scenarij in da so nekatere komaj pridobile in sem bil dobrohoten in predlagal, da čine še zmeraj lahko spremenim, a ne gre več. Zgodba ni več moja. Je zaživela z nešteto ljudmi, ki so postali del tega. In je, kar je. Mi je Miha povedal, da je v nekem svojem scenariju postavil dva junaka na neko polje, kjer sta se pogovarjala, vmes je pa zapisal, da zadaj pelje vlak. Ker se mu je to zdelo kul. In ko je prišel potem na snemanje, se je kar prestrašil, ko je ugotovil, da so zaprli del proge, najeli vlakovno kompozicijo in jo šibali gor in dol. Jih je vprašal, zakaj to počnejo in so mu odgovorili, da zato, ker tako piše v scenariju in je z občutkom krivde zaradi dodatnih nepotrebnih stroškov predlagal, da to zradira, a je bilo že prepozno. Zgodba ni bila več njegova …

Tako je zdaj tudi z mano, nadzora ni več, lahko se samo še čim bolj vživim v vlogo in jo odigram po svojih najboljših amaterskih zmožnostih in držim pesti za oskarja za stransko stransko stransko vlogico. “Are you talking to me?!”

Ja, to nisem jaz leta ‘91, da se ne bo kdo zmotil, to sem jaz danes, v uniformi šoferja!

šini Razno

Ja, groza, brezdelen Robert je hudičevo orodje, kar ne ve, kaj bi in potem v kino povabi ob najbolj neprimernem trenutku, ko je moja preljuba soproga poleg in potem ona zagrabi kot čistokrven pitbul in, evo mene, šibam v kino. Kar je groza. Je Robert karte kupil, žena moja draga je za posebno priložnost, ko greva skupaj ven, še k frizerju skočila in že smo bili v Tušu. Šli smo v kino z imenom 5kinodvoran. Domiselno, da se človek ne zmede ali izgubi. Robert je rekel, da je cela dvorana naša, ker da so samo 5 kart prodali in sem predlagal, da bi sedeli vsak v svoji vrsti in bi se potem po telefonu pogovarjali, a smo na koncu sedli skupaj, na sredino, ko so se začele reklame, so se pa usuli gledalci, ki so zamudili, ker so kupovali kokakole in jumbo kokice, da so lahko srkali in mljackali. In sem bil ves živčen, če nas bo kdo s stola zrinil a nas na srečo ni, potem so se pa itak reklame za prihajajoče filme začele in sem potegnil ven svoj mobitelček in vneto zapisoval (pod notes/to do tasks!), katere filme se splača še dol potegnit. Saj bi lahko tud na spored pogledal in potem dol potegnil zadeve, a potem ne bi doživel prijetnega presenečenja, ko me je v temi Robert nežno prijel za rokico in nekaj časa ni pogruntal, da na sredini ne sedi moja žena! Jaz sem že vedel, zakaj sem vztrajal, da na sredini sedim jaz …

šini Razno