Damijan Šinigoj

Pred leti, ko sem še poskušal na mojo sedanjo soprogo delati vtis, torej pred poroko, sem ji v trenutku nerazsodnosti, vedoč, kako rada ima živali, obljubil, da ji za rojstni dan kupim psa. Majhnega, ker za velikega ni bilo prostora. Kaj sem pa jaz takrat vedel, da manj pomeni več … In sem že kar tudi določil pasmo – yorkširski terier. Ker so imeli neki naši prijatelji prav takšnega in sem nekako upal, da mi bodo ob naslednjem porodu enega mladička šenkali. Ali pa kaj podobnega, kaj ti ga jaz vem, dolgo je že od tega …
No, rojstni dan se je bližal in sem zavrtel telefon tistih naših prijateljev, ki so mi seveda povedali, da psičke že nekaj let nimajo več in da naj malo po Salomonovemu oglasniku pobrskam. Sem pobrskal, poklical in me je kap. Za štirinožno ščene so vsi hoteli imeti 1600 nemških mark pa še prec bi moral denar prinesti, ker so se prodajali kakor vroče žemljice. In je bila zadeva zame zaključena. Sem moji bodoči soprogi povedal, da so vsi prodali že vse mlade pse iz vseh legel in da jo bom za rojstni dan pač peljal na pico, kar se mi je nenadoma zdelo bolj primerno moji samostojnoumetniški plači.
Seveda sem delal račun brez moje predrage bodoče soproge. Me je že naslednji dan klicala iz službe, da je eno leglo še našla in da lahko greva že čez vikend pogledat. Ne, za ceno ni vprašala. Sem pa vprašal jaz, ko sem se dogovarjal za obisk. 1600 mark. Nemških. Po marko za gram. In se mi je jasno zdelo zamalo, ker sem spraskal vse moje žulje skupaj in je bilo samo za 10 orlov (tisoč mark za tiste mlajše) in sem jih stlačil v žep, trdno odločen, da bom tistim izkoriščevalcem zbil ceno ne glede na vse. Sva se pripeljala nekam bogu za hrbet, hiša je bila še neometana. In sem, jasno, godrnjal, da jim bom kurcem fasado kupil, oni bodo meni pa samo enega cucka dali in kje je pravica pa to, ko je izza vogala pritekla majhna črna kepica. Ofelija. In je bila v sekundi najina. Čez teden dni sem jim seveda nesel še ostanek denarja in niti malo nisem zagodrnjal (ok, da je bil denar moker, ker sem jokal, ko sem ga še dodatno praskal skupaj, je druga zgodba).
Kaj naj rečem o Ofeliji poleg tega, da je bil njen rodovnik desetkrat daljši od mojega in da je imela med svojimi predniki milijon aristokratskih modrokrvnežev z nešteto medaljami, da pa ni bila nikoli niti malo prevzetna?!
Včeraj je umrla, stara je bila 18 let in 4 mesece.
In, ja, vem da se za živali ne uporablja termin umreti … Pa fotke žal tudi nimam nobene lepše pri roki …

šini Razno

ko je bilo potrebno kupiti novega Ladkota. Prejšnjemu smo storili marsikaj, na koncu smo mu odtrgali kolo. No, skoraj, do doma nas je ubožček še privlekel … Novi Ladko je bolj zdrav in ohranjen, a ga bo vseeno potrebno prebarvati, da se zakrije umetniško ustvarjanje (meni) neznanega slikarja, ker motiv nekako bolj sodi v Ameriko kakor v Novo mesto, drugače pa nimam nič proti sliki … Pri ceni sem pa le toliko zglihal, da mi ni bilo potrebno doplačati za fresko, tle sem pa potegnil črto!
Še nekaj malenkosti bo seveda tudi potrebno še postoriti, preden nas bo odpeljal do prve jame, a na srečo je na prejšnjem Ladkotu nekaj stvari ostalo celih, pa šravfati sem se vmes tudi malo naučil, pa doktor Krevs je pridobil nekaj delovnih navad in bo šlo vse ajncvajdraj …

šini Razno

Danes je bil na fotoseansi za novo knjigo, ki bo kmalu izšla pri Gogi, Miha Mazzini. Robert je bil malo živčen, ko nas je ko plašne kokoši lovil okoli in razporejal v kader, še bolj pa potem, ko z Mihatom nisva dovolj profi pozirala, ker sva pač klepetala. In sva se zresnila za trenutek, ker so zagrozili, da naju bodo presedli. Kakor v šoli. No, potem smo odšli še v Situlo, kjer je bil pa za hipec živčen Miha, ker si je naročil salato in ga je Nina ves čas prepričevala, da tako velike sklede ne bo mogel sam pojesti. In Miha, ki Nino kot lektorico upošteva, jo kot tam neko, ki sumi v njegove jedilne sposobnosti, pač ni upošteval, le malce bolj zaščitniško je objel skledo, da mu ne bi vskočila v jed.

Potem sva pa spet klepetala, sem užival kot vedno oziroma še bolj, ker doživljam novo izkušnjo, ki jo je Miha seveda že povsem zaužil in skonzumiral. Film. Ves navdušen mu pripovedujem o svojih izkušnjah, on svoje deli z mano. Identične. Sem moral na pokušino kostuma v LJ, ker sem si izboril majhno vlogico v filmu (sem jo sicer, ko so mi jo dodelili, debelo razširil, a je režiser seveda zradiral zadevo, ker iz enega tam nekega obskurnega lika pač ne moreš čez noč narediti glavne vloge, kar sem skrivoma poskušal narediti!). Igral bom šoferja, ki izreče en kratek stavek (ja, vsak dan ga treniram pred ogledalom in me familija že komaj prenaša!), pa tudi obleko sem že našel, tipično šofersko. Še danes, če mene vprašate, kaj šele leta ‘91! Belo spodnjo majico brez rokavov, kavbojke, bele nogavice in natikače.  Ampak tako ne gre, sem moral na RTV med kostume, da so mi izbrali pravi autfit in sem nadvse užival med oblekami moje mladosti. Kakor da bi prišel domov v preteklost. Očetovi rekelci so tam in moje srajce in teniske. Samo bele spodnje majice in belih nogavic nisem dobil, ker bi bilo preveč beline in se potem huda tetovaža, ki mi jo bodo tudi narisali (kakšen šofer bi pa bil brez JLA tetovaže, vas prašam?!), ne bi dobro videla. Iz Trsta sem pa naročil šop prsnih dlak, da bom bolj pristen …

No, in so mi deklice tam dol zaupale, da imajo težave zaradi činov, ki sem jih nametal v scenarij in da so nekatere komaj pridobile in sem bil dobrohoten in predlagal, da čine še zmeraj lahko spremenim, a ne gre več. Zgodba ni več moja. Je zaživela z nešteto ljudmi, ki so postali del tega. In je, kar je. Mi je Miha povedal, da je v nekem svojem scenariju postavil dva junaka na neko polje, kjer sta se pogovarjala, vmes je pa zapisal, da zadaj pelje vlak. Ker se mu je to zdelo kul. In ko je prišel potem na snemanje, se je kar prestrašil, ko je ugotovil, da so zaprli del proge, najeli vlakovno kompozicijo in jo šibali gor in dol. Jih je vprašal, zakaj to počnejo in so mu odgovorili, da zato, ker tako piše v scenariju in je z občutkom krivde zaradi dodatnih nepotrebnih stroškov predlagal, da to zradira, a je bilo že prepozno. Zgodba ni bila več njegova …

Tako je zdaj tudi z mano, nadzora ni več, lahko se samo še čim bolj vživim v vlogo in jo odigram po svojih najboljših amaterskih zmožnostih in držim pesti za oskarja za stransko stransko stransko vlogico. “Are you talking to me?!”

Ja, to nisem jaz leta ‘91, da se ne bo kdo zmotil, to sem jaz danes, v uniformi šoferja!

šini Razno

Ja, groza, brezdelen Robert je hudičevo orodje, kar ne ve, kaj bi in potem v kino povabi ob najbolj neprimernem trenutku, ko je moja preljuba soproga poleg in potem ona zagrabi kot čistokrven pitbul in, evo mene, šibam v kino. Kar je groza. Je Robert karte kupil, žena moja draga je za posebno priložnost, ko greva skupaj ven, še k frizerju skočila in že smo bili v Tušu. Šli smo v kino z imenom 5kinodvoran. Domiselno, da se človek ne zmede ali izgubi. Robert je rekel, da je cela dvorana naša, ker da so samo 5 kart prodali in sem predlagal, da bi sedeli vsak v svoji vrsti in bi se potem po telefonu pogovarjali, a smo na koncu sedli skupaj, na sredino, ko so se začele reklame, so se pa usuli gledalci, ki so zamudili, ker so kupovali kokakole in jumbo kokice, da so lahko srkali in mljackali. In sem bil ves živčen, če nas bo kdo s stola zrinil a nas na srečo ni, potem so se pa itak reklame za prihajajoče filme začele in sem potegnil ven svoj mobitelček in vneto zapisoval (pod notes/to do tasks!), katere filme se splača še dol potegnit. Saj bi lahko tud na spored pogledal in potem dol potegnil zadeve, a potem ne bi doživel prijetnega presenečenja, ko me je v temi Robert nežno prijel za rokico in nekaj časa ni pogruntal, da na sredini ne sedi moja žena! Jaz sem že vedel, zakaj sem vztrajal, da na sredini sedim jaz …

šini Razno

Imam knjigo “Naredi vse sam doma”, ampak to niti ni bil razlog, da sem se odločil sam zamenjati razbito keramično ploščico v vetrolovu. Evo, tak car sem, da sploh niti v knjigo nisem pokukal. Ko so menjali vhodna vrata, so razbili eno ploščico in preden sem lahko začel vpiti, da bom na ta račun dobil kakšen gotovinski popust, je model zelo kul in zelo hladnokrvno omenil, da bom itak ploščice zamenjal in sem bil potem tiho. Ker jih enkrat res bom. In me tista razbita ploščica niti ni preveč motila in bi počakal na mojstra, ki bi zamenjal vse, ampak sem v garaži našel še nekaj kosov istih ploščic in sem se v soboto, ko sem se po riti praskal, odločil, da jo zamenjam. Saj to pa res ni kaj takšnega. Staro izbiješ ven in prilimaš novo. Keks. Sem staro začel izbijat ven in ko sem jo skoraj že izbil, sem krepko odkrušil ploščico poleg nje. In sem začel izbijat še to, dokler nisem odkrušil še krepak košček tretje, potem sem nehal z menjavo. In imam zdaj dve novi ploščici, ki izstopata kakor črnc med kukluxklanovci in imam eno okrušeno. Pa me ne moti, ker bo itak prišel mojster in bo vse zamenjal. Enkrat … Bolj me moti šklepetanje, ko stopiš na nove ploščice, ker v soboto popoldne nimaš kje kupiti lepilo za ploščice in sem jih prilimal kar z eno pizdarijo za stiropor na steno lepit, ker drugega ni bilo pri roki in se mi je zdelo, da je to kar dost podobno, a očitno ni!

šini Razno

Vaje z igralci so kr hecne, veliko dobrih živcev je potrebnih. Ker brat se jim ne ljubi in udarijo impro ligo in je potem bolj ko ne stokanje in prošnje, če lahko kaj spremenijo. Koliko sem dovzeten za spremembe oz predloge, me je en vprašal. In sem mu pošteno povedal, da lahko vse spremeni, če hoče, ko so se mu zavsetile očke, sem pa še dodal, da lahko spremeni samo na boljše. Potem ponavadi začnejo brat, kakor je napisano …

šini Razno

Osel hodi po džungli, riga in skače in je nasploh glasen, ko pred njega skoči lev.
Lev: A ti veš, da se ne smeš tako obnašati tukaj, ker sem kot kralj živali postavil par pravil za red in mir in se jih mora spoštovati.
Osel: A res? Kdo je pa tebe postavil za kralja živali?!
Lev: Vse živali.
Osel: Zakaj pa?
Lev: Ker lahko najdlje fukam!
Osel: Jaz fukam dlje, se greva stavit?
Lev razmišlja, kaj naj naredi, opazuje predrznega osla, na koncu pa se strinja s stavo. Konec koncev je on lev, osel pa osel! Kar takoj se vrže na delo in zakrtači osla od zadaj.
15 min, 30 min, osel stoično trpi in nič ne ugovarja, 45 min, 1 ura 15 min. Levu končno pride, čeprav je ves čas razmišljal o nogometu, Zahoviču in jokajočem Katancu!

Prižgeta čik, pokadita, potem se nastavi lev, osel ga zapreže od zadaj in začne z delom. 15 min. Lev molči, trpi. 30 min. Lev molči. 45 min. Lev trpi in že razmišlja, da ga je osel zajebal, da bo fukal dlje od njega in potem vsem povedal in bo padla sramota … Potem se nenadoma spomni, kaj njemu najbolj paše, ko skače po levinji. Ful mu paše, če levinja stoka. In začne stokati. Osel fuka mirno naprej. Po eni uri osel še vedno mirno žaga, lev je že ves v paniki. Spomni se, da mu je ful všeč, če ga levinja čoha po malincah in med stokanjem stegne šapico in malce pobalina z oslovimi frnikolami. Mine še deset minut in lev že čist v paniki in grozi pomisli, da mu je pri levinji pa najbolj všeč, ko malce zameša z ritko in začne divje mešati s kraljevsko ritko, vmes pa stoka in čoha oslove balinčke. Osel ga nenadoma zagrabi za grivo, ga potegne k sebi in mu iskreno zariga v uho: “Lev, ti nisi kralj, ti si CAR!”

šini Razno

Seveda sončnik, ne od Ele Peroci. Je vročina pritisnila in smo želeli malce bazenček v senčko spraviti, vmes je pa itak dež padel in zima prišla, a to je že druga zgodba. Ampak dežnik smo nabavili in postavili, a je bil malce nizek in sem se odločil povišati ga. Noben problem danes, malce z dinarčki pocingljaš in je zadeva rešena. Sem zmeril želeno višino in s spodnjim delom originalne cevi pičil v Kovinarja. So mi prijazno odrezali in sem kupil še par stvari, doma pa, ko sem začel zadevo montirati, ugotovil, da mi je dal napačno debelino cevi. In sem bil malo jezen, ker nisem tja k modelom prišel z naročilom za cev debeline 7,8 cm (recimo, nimam blage, koliko je fi!), ampak sem mu prinesel cev, naj jo sam izmeri.

Si nisem pustil dneva uničiti in sem še enkrat sedel v avto in pičil v Merkur. Čeprav, ko zdaj razmišljam, le kje sem imel glavo!? Če si ne želiš uničiti dneva, potem se pač Kordeževini (v crkovanju) pač na daleč izogneš. Že ko sem s tisto cevjo priskakljal do bližine vhoda, sta dva modelčka odkimavala z glavo, kar me je kar malo pogrelo.

Mate takšno cev?

Težka bo …

Ja, OK, vem, Binček vas je zajebal pa to, nihče vam več ne dobavlja, ampak vseeno, mate takšno cev?

Težka bo …

Mate al nimate?

Nimamo.

OK, koliko je premer cevi?

In sta se zmedla, jasno. Eden je celo uganil, ampak sem se mu mirno zlagal, da je falil, zatorej sta vzela šubler (sem se jima prijazno ponudil, da ga lahko tudi kupim!) in potem spet ugotovila, da nimata. A se še vedno nisem dal in kar nisem mogel verjeti, da cel Merkur nima takšne cevi. In sta pojasnila, da sem prinesel centimetrsko cev, kakršne uporabljajo nekje v Surinamu, da mi, civiliziran svet pa uporabljamo colske. In ko sem še kar nejeverno zmajal z glavo, da naj gre ta civiliziran svet u kurac, če človek ne more kupiti takšne cevi, je eden od njiju poznavalsko prikimal in rekel, da je to res, da mi imamo centimetrske samo iz aluminija.

Ja, pa jebemuvraga, sej nisem rekel, da mi daj železno, sem rekel, da mi daj tako debelo.

Ja, ampak bo dražja …

Ej, al jaz sem slovenski pisatelj, če čem, lahko tud zlato kupim!

Sta se končno vdala in v celem skladišču končno od nekod privlekla 1,80 cm dolgo cev želenega premera.

1,80 je dolga …

Super. Jaz rabim 1,40 cm.

Ja, sam ta je 1,80!

Pa nimate žage za odžagat na želeno dolžino?

Ja, khm, imamo, sam kaj bomo pa pol s 40 cm cevi?

Ja, ne vem, mogoče bo prišel jutri pa kdo po 38 cm te cevi pa še za nakurčni prstan pol ostane, kaj ti jaz vem!

In sta odrezala in sem plačal in nasadil tisto marelo, potem je pa itak zima prišla in smo bazenček pokrili, dežnik pa spravili! Ampak cev je pa zunaj, ker je lahko, ker je iz aluminija in ne bo zarjavela …

šini Razno

Gospod župnik, grešila sem. Imela sem spolne odnose …

To ni tako velik greh, vsi smo krvavi pod kožo. Par zdravihmarij pa bo … S kom si pa grešila?

Z župnikom iz sosednje fare.

O, to je pa velik greh, ti spadaš v našo faro!

šini Razno

Pred leti je moja preljuba soproga za prvi dan Maksove šole kupila nove, nadvse moderne hlače. Mornarsko modre barve. Zanj, jasno. Ki jih je lahko oblekel le, ko jih je pomeril, potem so romale v omaro, da se ne bi umazale. Da bo šel najin prvorojenec nadvse lep v šolo. A ker v naši hiši prenekatera zgodbica nima srečnega konca, se je tudi takrat, zadnjo nedeljo počitnic, pripetila nezgoda. Namreč. Čeprav imamo majhen bazenček, vseeno potrebuje vse, kar potrebujejo tudi veliki. Kemikalije torej. Ko sem tisto nedeljo izmeril vsebnost klora, je bila nizka. Maks se je takoj ponudil, da bo on pripravil koncentrat. Mi je kar odgovarjalo, kaj bi tajil, nisem še prebral sobotnih časopisov in tudi kave sem še nekaj imel v skodelici. Pa tudi otroke je potrebno pripraviti na življenje v krutem svetu. Maks je pripravil koncentrat, sam sem prebral časopise in spil kavo, Monika pa je znorela. Zakaj? Ker sem od še ne osemletnega otroka pričakoval odgovorno dejanje. Maksu sem sicer zabičal, da mora biti pri mešanju klora (s palico) zelo previden, nisem pa opazil, da ima oblečene nove hlače, ker je moja soproga iskala odgovarjajočo srajčko, ki bi se barvno skladala s hlačami. Maks je seveda zadevo premešal kakor električni mešalnik in si nove hlače poškropil s koncentratom, zato so bile videti kot sto in en dalmatinec. Z belimi pikicami.
V svoj zagovor naj povem, da sem od človeka, ki je že stal na vrhu Triglava, pričakoval malo več resnosti. Še posebej zato, ker naju je tedaj, konec julija, na poti proti najvišji točki Slovenije, ujel celo sneg. In ni niti zastokal. Še celo veselilo ga je. In od takšnega korenjaka človek pač pričakuje malce več resnosti, se strinjate? Naj povem le še to, da se sicer res učim na svojih napakah, a ko enkrat osvojim lekcijo, jo za vedno. In ko smo potem kasneje enkrat z beljenjem iz kotov preganjali pajke, so se mi sinovi seveda želela pridružiti. Sem jim dovolil, le prej so se morali sleči do spodnjih hlač. Da ne bo mama jezna. Preprogo v kuhinji bi pa tako in tako enkrat kmalu morali zamenjati …

Zakaj to pišem? Ker je bilo danes za kratek čas spet malce vroče in je bila dilema al pod tuš al v bazen in sem se odločil za hitrejšo verzijo – bazen. Sem še malo vodo preveril in je spet malo klora manjkalo, je veliko deževalo pa tudi veliko uporabljamo bazenček namestu tuša, nič ne tajim. Saj to ni nič takšnega, saj nisem rekel, da ga uporabljamo namesto stranišča, recimo!

Kakor koli, sem poklical mojo preljubo soprogo, naj mi klor prinese (ko mi je že ravno kavo postregla na vrtu, medtem ko sem jaz čofotal) in je priskakljala do mene v eni takšni lepi, lahkotni, pastelni oblekici in je bila videti kakor kakšna najstnica in sem se potem posledično še jaz počutil kot kakšen nagajiv najstnik in sem stresel malo klora v vodo potem pa ga začel mešati, kar je pomenilo, da sem skakal ko nor in je špricalo in brizgalo in je čisto novo oblekico od moje soproge preljube poškropilo in je bila potem ko pikapolonica …

Malce je bila žalostna, res, jaz pa tudi, in čeprav sem se ji zlagal, da se sploh ne vidi in da tistih pikic noben ne bo opazil, vem, da bova kmalu morala po novo. Aja, in ko bova kupovala oblekico zanjo, bom še zase kupil nove kopalke, ker zgleda, da sem dal preveč tiste kemije not in so stare že kar v vodi razpadle, ampak to so že detajli …

šini Razno